Tomas Espedal: Peš.

+ + + + +

Še ena himna hoji.

V zadnjih letih se je nabrala vrsta prevodov s to tematiko: od režiserja Herzoga Hoja v ledu, pisatelja in popotnika Kaggeja Hoja do filozofov Thoreauja Hoja in Grossa Filozofija hoje.

Norveški pisatelj Tomas Espedal se odmakne od filozofskega in osebnega principa h klateštvu in potepuštvu, ko na svoji koži oživi ta dva izumrla poklica. Mesece se potika zdaj po skandinavskih fjordih, zdaj po francoskih tleh, drugič po britanskih, kdaj po nemških, spet drugič po grških in turških. Enkrat sam, večinoma pa s sodrugi, na poti srečuje bizarne like in doživlja peripetije. Vmes najdeva na videz absurdna spoznanja, kot denimo, da najboljših zemljevidov ni mogoče kupiti, ampak ti jih narišejo ljudje, ki jih srečuješ na poti.

Seveda odzvanja vprašanje: zakaj sploh oditi iz idile doma, zakaj se ne peljati z avtom ali poleteti? Odgovor je trivialen: vedno sem hotel živeti drugače, a izvedba romaneskna: po tednu pešačenja proti Parizu se pogledam v ogledalo v hotelski sobici – podoben brezdomcu, berač, neobrit, v strganem suknjiču – in sem zadovoljen; vedno sem si želel biti tak. Biti vagabund pomeni spustiti se v situacije, v katere slehernik ne vstopi. Na grški periferiji tako ne najde prostora v krčmi, pa mu krčmar ponudi svojo otroško sobo v materini hiši, kjer preživi dan v ritmu domačinov, v turških hribih trči ob pastirja, ki mu ponudi streho nad glavo, če mu pozdravi obolelo ženo. Kjerkoli se pojavi, mu uspe vstopiti v lokalni milje.

Klateški geograf obrobnih krajev in likov Evrope. Dobesedno – vse svoje knjige je napisal v stanovanjih in hišah, ki so pripadali drugim, v sposojenih ali najetih prostorih.