Pixies: The Night the Zombies Came

+ +

Mineva že deseto leto od studijske vrnitve legendarne zasedbe Pixies in že kar dvajseto od njene ponovne združitve, ki pa doslej ni prinesla prav nič hvalevrednega, daleč od tega. Skorajda neverjetno se zdi, da je bend v drugi fazi delovanja, torej po prerodu leta 2014, izdal že več albumov kot v zlatem obdobju, torej v času do razpada leta 1991, ko je v štirih letih izstrelil kar štiri dolgometražne instantne klasike in kup brezčasnih hitov, v senci katerih ustvarja še danes.

Pixies je z albumom Indie Cindy (2014) letvico postavil zelo nizko in jo s kasnejšimi izdajami premaknil le nekaj milimetrov višje, zato tudi od devete dolgometražne plošče The Night the Zombies Came ni bilo mogoče pričakovati prav veliko. V primerjavi z nekaterimi nedavnimi spodrsljaji, denimo turobno ploščo Beneath the Eyrie (2019), na kateri se je bend neuspešno spogledoval s folkovskimi tradicijami ameriškega juga, in pa zadnjim (predlanskim) albumom Doggerel, na katerem je frontman Black Francis zvenel, kot bi zaspal za volanom, skuša na novi plošči (s kitarsko distorzijo in več udarci na minuto) vsaj deloma obuditi živahnejšo vnemo, s katero si je ustvaril ime. Verjetno se zaveda, da bo lahko le tako zadovoljil velike festivalske množice, ki na koncertih večinoma le pridno čakajo, da bo zasedba odigrala Where’s My Mind ali bangerje s plošče Doolittle. Če ste v 21. stoletju bili na kakšnem bendovem koncertu, na primer na tistem v ljubljanskih Križankah leta 2017, dobro veste, da gradivo, posneto v zadnjem desetletju, deluje kot odvečno vezivno tkivo med komadi, ki so jih obiskovalci dejansko prišli poslušat. Morda je zato zajeten del nove plošče tudi preračunljivo zapakiran v kompaktne aranžmaje – večina komadov se konča po le dobrih dveh minutah –, se pa zato še toliko bolj vlečejo kvaziepske balade daljšega formata, v katerih se Black navadno zateče k monotoni spoken-word poeziji, ki zveni kot slaba imitacija Nicka Cava, in k harmoničnim večglasnim refrenom, v katerih se uspešno preizkusi nova basistka in pevka Emma Richardson, nekoč članica zasedbe Band of Skulls.

Kljub dobrodošlim poskusom približevanja veličini zgodnjega opusa, ki so v peščici komadov dejansko dokaj prepričljivi, je The Night the Zombies Came tudi na vrhuncih zgolj razvodenela različica tega, kar je Pixies nekoč bil, predvsem zaradi postanih, neiznajdljivih kitarskih riffov in okornega songwritinga. Od petih plošč, ki jih je bend izdal po vrnitvi na sceno, je ta še najprepričljivejša, a to ni ravno hvalospev, saj gre vseeno za še eno odvečno fusnoto v bendovem opusu, ki bi se moral za vselej končati že na začetku devetdesetih let.