Oddity

za +

Duh je kost.

Videli smo številne grozljivke, ki se dogajajo v starih podeželskih vilah in dvorcih, toda Oddity – perfektna, impozantna, čudovito sublimirana kombinacija folk horrorja, paranormalnega trilerja, kammerspiela, feminističnega slasherja, antične tragedije in whodunita – je nekaj posebnega, saj vas navdaja s permanentnim morbidnim strahom, ki ne popusti.

Ne le da se dogaja v stari, temni, nevarni irski podeželski graščini, v kateri se je pred letom zgodil skrivnosten, mističen umor, ne le da Ted Timmis (Gwilym Lee), sicer psihiater, čigar žena (Carolyn Bracken) je bila umorjena, tam mirno živi z Yano (Caroline Menton), novim dekletom, farmacevtko, in ne le da ga ob obletnici ženine smrti obišče njena slepa sestra Darcy (Carolyn Bracken), dvojčica, spiritualistka, ki zna »brati« preteklost predmetov (recimo prstanov, ur, steklenih očes ipd., vsega, kar se je dotikalo kože), njihove duhove – ampak mu ta podari ultimativni predmet, leseno humanoidno lutko (»mrtvo«, s strelnimi luknjami v glavi, z večnim krikom na obrazu, z očmi brez oči), ki deluje čudno živo in ki že itak morasto, čudaško, klavstrofobično, frikovsko atmosfero, polno senc, prikazni in zadihanega eksistencializma, preplavi s tako napetimi tišinami, tako ekstremnim nelagodjem, tako groteskno tesnobo in tako eteričnim terorjem, da začutite neznosnost svojega notranjega mraka, opresivnost svoje krvi, erekcijo svojih živcev, okultnost logike in nadnaravnost naravnosti, preciznejše od odgovora na vprašanji, kdo je umoril Tedovo ženo in zakaj je Hegel rekel, da je duh kost. (Shudder)