Resničnost odseva

Po italijanski premieri aprila v Bologni bo predstava Sveta Ivana Klavniška, ki je nastala v mednarodni koprodukciji, pri kateri sodelujeta tudi Slovensko mladinsko gledališče in skupina Laibach, režiral pa jo je italijansko-slovenski tandem ErosAntEros (Davide Sacco in Agata Tomšič), dočakala še slovensko premiero. To si bo mogoče ogledati v nedeljo, 10. novembra, na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani, dan za tem bo sledila ponovitev, potem pa bo predstava odpotovala v Luksemburško narodno gledališče.

Uprizoritev bo spremljal kolokvij V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, na njem pa bodo ustvarjalci predstave skupaj z moštvom izbranih predstavnikov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (AGRFT), prevajalko Mojco Kranjc, ravnateljem novomeškega gledališča Anton Podbevšek Teater Matjažem Bergerjem in sociologom Rastkom Močnikom razglabljali o družbenih in političnoekonomskih implikacijah slovite Brechtove drame, predvsem pa o »njeni kritiki kapitalistične ureditve, meščanske ideologije in cerkvene institucije«.

A pravzaprav je – kot je razvidno tudi s plakatov, ki te dni krasijo tako rekoč vsako drugo ljubljansko ulico – glavna zanimivost uprizoritve nastop skupine Laibach, ki je predstavo opremila z avtorsko glasbo. Kot pojasni gledališka ustvarjalka Agata Tomšič, ki predstave ne podpisuje le kot režiserka in dramaturginja, temveč v njej tudi odigra vlogo Ivane, Laibach ni poskrbel le za glasbo, v dogajanje bo vključen tudi kot »temeljni element dramaturgije«. Že od prvih zamisli o uprizoritvi Brechtovega besedila so ustvarjalci načrtovali, da bodo Črne slamnike, ki jih Brecht imenuje Vojska odrešitve, odigrali člani skupine Laibach, saj se njihova »estetika, ikonografija ter poigravanje s temami totalitarizma in kapitalizma« izrazito ujemajo z vizijo predstave, kakršno si je zamislil režiserski tandem ErosAntEros, pojasnjuje Agata Tomšič. Kajti »mešanje politike in estetike ali etike in estetike, če citiram Ulaya, je značilno tudi za delo skupine ErosAntEros,« doda režiserka.

Sveto Ivano Klavniško je Bertolt Brecht napisal kot odziv na gospodarsko krizo leta 1929, a je, kot opozarja režiserka, njeno sporočilo še vedno zelo relevantno, saj »gospodarske ureditve, v katero je postavljena in zaradi katere je Brecht igro napisal, še nismo premagali«. Daleč od tega, »živimo v nenehni krizi,« je prepričana, in »čeprav so se proizvodna središča premaknila, velike delavske množice ne živijo več le na privilegiranem Zahodu, lastnike pa je težje prepoznati, se izkoriščanje živih bitij in virov ni končalo,« pravi. In nadaljuje: »Nasprotno: nastale so nove spremembe – globalno segrevanje, vojne, pandemije, energetska kriza –, ki pa so vse posledica iste bolne gospodarske ureditve.«

Ker torej Brecht zgovorno kaže tudi na sodobne politične razmere, se ustvarjalcem gledališkega spektakla njegovega teksta ni zdelo potrebno posodabljati, spreminjati, dopolnjevati ali kakorkoli prilagajati duhu časa. Pravzaprav ga niti niso smeli: kot pojasnjuje režiserka, vsa Brechtova besedila strogo varujejo dediči, ki upravljajo njegovo zapuščino, zato je dramsko besedilo ponekod le skrajšano, ustvarjalci pa so ga tudi nekoliko »prilagodili z uporabo uprizoritvenih jezikov, kot so glasba, svetloba in še posebej video«. Ja, Sveta Ivana Klavniška je žanrsko eklektičen, večpredstavni in večjezični spektakel, v katerem ima video, ki ga podpisuje mednarodni kolektiv Komposter, enako pomembno vlogo kot gledališki elementi in Laibachova glasba. »Videoposnetki resničnosti so tudi edina časovna referenca na sedanjost: gre za podobe sodobne proizvodnje mesa, demonstracij današnjih delavcev in protestov, ki so še dandanes nasilno zatrti na ulicah po vsej Evropi,« razlaga režiserka.

V času snovanja predstave je Agata Tomšič, kakor se spominja, v časniku Der Spiegel prebrala članek, da »milijonarji berejo Kapital Karla Marxa, da bi rešili kapitalizem pred krizo, v kateri se je znašel«. »Tako sem pomislila, da lahko tudi mi scensko na novo preberemo Sveto Ivano in se skušamo kapitalizmu upreti.« Zaradi tega ambicioznega poslanstva, ki so si ga zastavili ustvarjalci, je v promocijsko gradivo vključen tudi citat očeta francoskega novega vala Jean-Luca Godarda, ki pravi: »Umetnost ni odsev resničnosti, je resničnost odseva.« Kot pojasnjuje Agata Tomšič, Godardov navedek priča, da umetnost ni le orodje za razumevanje resničnosti, temveč tudi za njeno spreminjanje. »Če želimo svet spreminjati, si ga moramo najprej drugače predstavljati,« pravi. In zaključi: »To je tudi osrednja ideja našega gledališča: prepričanje, da je gledališče še vedno tisti prostor, kjer lahko sedanja družba kolektivno razmišlja o realnosti in jo spreminja, in sicer z močjo domišljije.«

Gledališka predstava:
Bertolt Brecht: Sveta Ivana Klavniška
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: 10. in 11. novembra 2024