Kazimir Kolar: Onečejevalec

+ + +

Kriptobiografija

Roman domačega pisatelja Kazimirja Kolarja (1979) se začne nedolžno, s popisi pojava čudnih lužic in še bolj čudnega obnašanja možaka, ki recimo zalije podhode z urinom ali se kako drugače podpiše na javnih mestih ali kaj pomaže z blatom, vstopa v varovane zgradbe in jih skrivnostno, neopazno zapušča. Dokler se v teh ustanovah, razširjenih po vsej celini, ne začnejo dogajati skrivnostni samomori in postanejo medijska senzacija.

Onečejevalec, kot ga poimenujejo, je skrivnostna oseba. Agent oziroma agens, ki povzroča spremembe na neumljiv način, kar pričevalci njegovih dejanj popisujejo z neprikrito mešanico čudenja, groze in lastnih projekcij. V nadaljevanju romana sledijo pričevanja, nedolžna in sumničava, občutek imamo, da se v zgodbo, kot v vse teorije zarote, nameša marsikaj, veliko tudi iz nabora tistih, ki slutijo zadaj večjo zgodbo, kot v resnici je. Zaključek romana govori o skrivnostni tajni skupini, ki si za nalogo zastavi komentiranje sodobne umetnosti, ta komentar pa je snoven, temelječ na sekretih, iztrebkih.

Kolar to skrivnostno skupino na čelu z Baumanom, onečejavalcem, prikaže s predstavitvijo pamfletov in njenega delovanja, s katerim komentira tudi sedanjo (geo)politiko, vlogo državnikov in navduševanje nad avtoritarci vseh barv, ki so se razpasli po nekdanjih demokracijah, citirani so apokrifni članki in objave v radikalnih in zato prepovedanih revijah in na spletu. Vse je spisano iz bližnje prihodnosti, v kateri se roman tudi konča, hkrati tako, da vidimo, kako nekaj deluje, čeprav morda tega sploh ni, kar je zelo ecovsko, tam je to v ospredju romanov o teoriji zarote: deluje skozi zavest, skozi kopičenje informacij okoli praznega in morda neobstoječega mesta izjavljanja in delovanja. Kajti tudi kredibilnost pričevalcev in zapisovalke je zelo dvomljiva.

Postopek, ki ga tokrat uporabi Kolar, je podoben tistemu iz kanonične Kiševe zgodbe Grobnica za Borisa Davidoviča, kjer gre za generično in apokrifno biografijo revolucionarja in njegovo skrivnostno pojavljanje, še bolj izbris; vse to je v romanu Plamenice in solze, cepljenem na mitski predmet, pobran iz Piknika na robu ceste bratov Strugacki, uporabil tudi Andrej Blatnik. Kolarjev protagonist, Bauman, je tako revolucionar, posodobljen in zveden na področje umetnosti, saj sta njegova revolucija in upor znotrajumetnostna, ne gre toliko za družbene spremembe.

Tako imamo v romanu tudi pravi manifest o delovanju kritika, malce podoben Nietzschejevim vznesenim Zaratustrovim aforizmom. Manifest v sto točkah pri Kolarju je zabaven, kolikor je kontradiktoren. Seveda zahteva nemogoče, kar je realna zahteva vseh umetnostnih manifestov. Onečejevalec tako postane konglomerat pričevanj, ponekod seveda duhovitih in paradoksalnih, o radikalni umetnostni akciji, ki se napaja iz obskurnih idej in zahteva prevrat, ker je stanje umetnosti, še bolj pa kritike nezadovoljivo. Z izločki podpisan humorni manifest o obskurnih komentarjih razmer v sodobni umetnosti.