»Začeti bi morali tudi razpravo o davku na dedovanje, saj dedovanje močno prispeva k reprodukciji neenakosti«

Igor Feketija je v trenutnem vladnem ustroju na položaju državnega sekretarja na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi Luka Mesec, odgovoren za izvedbo pokojninske reforme. A Feketija je dejansko eden redkih slovenskih makroekonomistov, ki v nasprotju z uradno ekonomsko doktrino na svet financ gleda zelo široko. Ne samo to: je tudi edini makroekonomist na visokem položaju v tej vladi. V letih, preden je postal državni sekretar, je med drugim 18 let na ljubljanski Ekonomski fakulteti kot zunanji sodelavec poučeval politično ekonomijo. Zaradi tega se z njim nismo pogovarjali o pokojninski reformi ali evidentiranju delovnega časa, ampak o tem, kam gre svet in kakšna bo Slovenija po krizi, ki prihaja.

Svetovno gospodarstvo postaja vse bolj nestabilno, celo kaotično in nepredvidljivo, krize si sledijo ena za drugo. Kot makroekonomist – kako vi razumete te premike? 

Kapitalizem gre iz krize v krizo že nekje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Naj gre za neskladje med rastjo produktivnosti in rastjo plač, včasih destruktivno naravo konkurence, vse kompleksnejšo delitev dela, ki zahteva izjemno zapleteno usklajevanje, ali pa sistematično spodbujanje in nagrajevanje ravnanja, ki je lahko začasno donosno za posamezen ekonomski subjekt, vendar vodi v katastrofo na makroravni – ta protislovja se nikoli ne rešijo, spreminjajo pa se njihove manifestacije in pristopi k reševanju kriz, zato je vsaka edinstvena.

No, ampak ti cikli so vse pogostejši. Smo zadnjih 10, 20 let sploh imeli kakšna normalna leta, v katerih podjetniki ne bi klicali države na pomoč? 

Normalnih let ne pomnim. Smo v stanju permanentne krize. Tudi v podjetjih morajo delavke in delavci »stisniti samo še tale kvartal in bo bolje«. A še preden se konča eno turbulentno obdobje, se že začne novo. Res je, da je v zadnjih letih frekvenca kriz še večja, tudi zaradi zunanjih dejavnikov, kot sta kovid ali vojna v Ukrajini – vendar bi lahko razpravljali tudi o tem, koliko sta to zunanja dejavnika. To, da lastniki in upravljavci podjetij kličejo na pomoč državo, pa tudi ni nič novega. Ko gre kapitalu dobro, zagovarja deregulacijo in minimalno državo, ko pa je hudo, kliče k pomoči. Nacionalna država je vzniknila skupaj s kapitalizmom, kot sistem, v katerega je ta vpet in ki omogoča njegovo delovanje, a tudi miri ekscese in podobno.

Ste potem vi, ministrstvo za delo in socialne zadeve, eden najpomembnejših elementov funkcioniranja slovenskega kapitalizma?

Država blaginje ni protipol kapitalizmu, temveč nekaj, kar omogoča njegovo delovanje. Do konca 19. stoletja je laissez-faire kapitalizem pripeljal do množičnih stavk, uporov, 16-urnega delovnika brez dela prostih dni. Evropa, ki je temeljila na takšnih industrijskih odnosih, se je sesula v dveh svetovnih vojnah. Država blaginje je vzniknila kot odgovor na to. Preprečuje, da bi eksploatacija dela šla spet predaleč in družbenoekonomskemu redu spodkopala tla pod nogami.

Ampak kljub temu je vse več znakov, da sistem ne deluje. Levica na primer namenja veliko pozornosti stanovanjski problematiki. Toda stanovanja in najemnine se ne dražijo le v Sloveniji, ampak postajajo vse manj dostopna po vsej Evropi. Zakaj? Nekoč so kapitalisti kupovali delnice, danes kupujejo stanovanja, ker finančnemu sistemu ne zaupajo več. 

Strinjam se, da je finančna kriza pri nas zamajala zaupanje v finančne trge, so pa tudi drugi razlogi, tudi iz polpretekle zgodovine, za to, da so danes nepremičnine najbrž najpriljubljenejša oblika plasiranja finančnih presežkov. Po drugi strani je ponudba omejena, stanovanjska politika je zadnjih 30 let zanemarjena, prepustili smo jo zasebni pobudi, ki ima zaradi višjih donosov raje luksuzna stanovanja in ni zmožna celostnega prostorskega načrtovanja sosesk z vso infrastrukturo, ki omogoča kakovostno bivanje. Tu bi lahko morda svoje opravila tudi drugačna davčna politika. Funkcija davkov ni le v redistribuciji, davki imajo tudi alokacijsko, torej usmerjevalno funkcijo. Davek na premoženje, zlasti na nepremičnino, ki ni namenjena bivanju lastnika, še bolj pa na prazno nepremičnino, bi lahko preusmeril te finančne presežke v druge, za družbo koristnejše naložbe. Ukrepi so torej možni na ponudbeni in povpraševalni strani. Predvsem pa bi morali na stanovanja gledati bolj kot na del javne infrastrukture in manj kot zgolj na tržno blago.

Še en znak, da je kapitalizma konec: vloga države se je v zadnjih dvajsetih letih enormno povečala. Subvencije podjetjem so poskočile in tudi pomoči ljudem. Trg se očitno umika; če sem malce provokativen, se gibljemo v smeri socializma, kjer je bilo vse regulirano.

Dihotomija med trgom in državo je lažna, sta kot dve strani Möbiusovega traku. Rast vloge države nikakor ne pomeni usihanja kapitalizma. Ta je naravnost fascinanten v svoji inovativnosti in sposobnosti, da se ves čas revolucionira, zato ga nikakor ne bi odpisal. Poleg tega je narava javnega dolga, zlasti v večjih državah s svojo valuto in suverenostjo, v monetarni politiki drugačna kot pri dolgu podjetij ali gospodinjstev. Po eni strani družbeni in civilizacijski razvoj vodi v večje potrebe in možnosti zagotavljanja storitev, ki jih financiramo kolektivno, torej javnih in meritornih dobrin, kot so zdravstvo, šolstvo, socialna varnost itd. Po drugi strani pa z razvojem kapitalizma rastejo tudi zadrege, v katere se ta spravlja, in posledično se krepi vloga države, ki v takih primerih priskoči na pomoč. To je postalo skoraj normalno. Ameriški zvezni javni dolg na primer znaša 123 odstotkov BDP, tekoči primanjkljaj pa več kot šest odstotkov BDP. Še pred 20 leti bi bile takšne številke nepredstavljive, leta 2001 je bil ta dolg okrog 31 odstotkov BDP. Pa to ne pomeni, da je v ZDA kapitalizma konec. Izrazita vloga države je značilna za obe najmočnejši državi na svetu. Globalni javni dolg je na najvišji ravni doslej. Daleč od tega, da sem kak fiskalni jastreb, se je pa dobro zavedati dejanskih razlogov za to rast. Po drugi strani pa je Evropa še vedno skoraj obsedena z idejo, da je treba javne finance voditi kot nemško gospodinjstvo.

Moti me medijska retorika, ki izjave teh predstavnikov enači z glasom gospodarstva. Mar skoraj milijon delovno aktivnih, torej delavk in delavcev, ni del gospodarstva?

A tudi davčna politika vaše vlade je nevtralna. Finančno ministrstvo davke nekje zniža le, če jih drugje prav toliko poviša. Dejansko pa bi, če vas prav razumem, morali težiti k višanju davkov. 

Tak nevtralni pristop odraža prepričanje, da je pri nas delo že preveč obremenjeno z davki in prispevki, kar pa ni nujno vidik vseh koalicijskih strank. Sicer pa se davčni prihodki ne povečujejo samo z višanjem davčnih stopenj, ampak predvsem z višanjem osnov, od katerih so odmerjeni, v tem primeru plač. S tega vidika sam zagovarjam drugačen pristop, in sicer da se večji del proizvoda nameni za plače – in posledično za davčne prihodke, odmerjene od njih – kot pa da bi zviševali davke. Ljubše bi mi torej bilo, da bi bilo potrebnega manj naknadnega prerazdeljevanja, da bi torej razdelitev šla v korist plač že takoj, pri samih dohodkih. Še raje kot višje davčne stopnje pa bi tudi rad videl višje plače in višji delež plač v celotnem proizvodu. Plače so neprimerno bolj obdavčene od dobičkov. Če gre več proizvoda za plače in manj za dobičke, bodo tudi zneski pobranih davkov in prispevkov višji.

Od delodajalskih združenj pogosto slišimo: Delo je pri nas preveč obdavčeno. Vi na te argumente verjetno naletite pri pogajanjih o pokojninski reformi. Torej naše delo ni preveč obdavčeno? 

Objektivnega merila za to ni. Po podatkih OECD je Slovenija po skupnem »davčnem primežu« plač, ki upošteva prispevke in dohodnino, sedma v EU, pred nami pa so države, po katerih se pogosto zgledujemo – Avstrija, Nemčija, Belgija, Finska. A to velja za samske osebe. Če primerjamo davčni primež za par z dvema otrokoma, smo že deveti v EU. Drži, da smo v vrhu po prispevkih za socialno varnost, ampak to je zgolj posledica dejstva, da socialno varnost financiramo s prispevki. Zaradi tega se mi kakšna dodatna odstotna točka davčne stopnje ne zdi bogokletna. Se pa strinjam z iskanjem dodatnih davčnih virov onkraj obdavčitve dela in degresivne obdavčitve potrošnje; pri DDV namreč tisti z nižjimi dohodki za davek namenijo večji odstotek svojega dohodka. Kot sem že prej povedal, pa še raje zagovarjam idejo, da bi se vsi dohodki iz dela in nedela – najemnine, dividende, obresti, kapitalski dobički – šteli v skupno osebno davčno osnovo za dohodnino in nekatere prispevke.

Drži, danes so kapitalski dohodki obdavčeni ločeno in na drugačen način. 

Našteto je obdavčeno cedularno in po stopnji, ki je običajno nižja od mejne davčne stopnje, ki bi jo plačal prejemnik teh dohodkov. Prispevkov za socialno varnost od njih lastniki ne plačujejo. Drug novi vir bi lahko bil že omenjeni davek na premoženje, kljub omejenemu potencialu. Začeti bi morali tudi razpravo o davku na dedovanje, tudi v prvem dednem redu, ki ga nimamo, čeprav dedovanje močno prispeva k reprodukciji neenakosti. Če res cenimo delo in želimo, da »se izplača«, potem ne smemo privilegirati drugih oblik dohodka, torej rent in podobnega.

Delodajalci praviloma nasprotujejo višjim davkom, toda v zadnjem obdobju tudi njih država vse bolj subvencionira. Ste kdaj pogledali, kdo dobi večji delež socialne države, podjetja ali reveži?

Res je, da imamo v Sloveniji precej visoke davčne olajšave za podjetja, predvsem za spodbujanje investicij, in da je efektivna stopnja davka na dohodek pravnih oseb zelo nizka. Hkrati je videti, da te spodbude ne dosegajo svojega namena, saj je stopnja investiranja precej nizka. Po drugi strani pa znaša proračun našega ministrstva dve milijardi evrov na leto in večina tega so zakonske obveznosti za izplačilo socialnih transferjev. Na račun teh je stopnja tveganja revščine približno polovico tolikšna, kot bi bila brez transferjev, in tudi na račun teh transferjev imamo eno najnižjih stopenj revščine otrok na svetu. Hkrati je jasno, da ta obseg socialnih transferjev – v nasprotju s še eno pogosto mantro – ne ubija motivacije za delo, saj ima Slovenija v starostni skupni od 25 do 55 let eno najvišjih stopenj delovne aktivnosti v Evropi, približno 90 odstotkov ljudi v tej dobi trenutno dela. Teh »pomoči« podjetjem in gospodinjstvom pa ne moremo strogo ločiti. S socialnimi transferji kupujemo socialni mir, ki koristi tudi kapitalu; in obratno, tudi pomoči podjetjem, na primer krizne sheme za skrajšan delovni čas, so dejansko v pomoč ljudem.

Mnoge danes skrbijo predvsem novice iz Nemčije, kjer je Volkswagen napovedal velika odpuščanja. Je to kriza Nemčije ali prestrukturiranje Nemčije? 

Nekateri strukturni premiki se dogajajo, te pa spremljajo pojavi, ki jim lahko rečemo tudi kriza. Tesna vez nemškega gospodarstva z Rusijo in Kitajsko je bila nekaj časa prednost, zdaj pa se kaže predvsem kot vir ranljivosti. Pri Rusiji je šlo za energetsko odvisnost, s Kitajsko pa ima dvojen odnos. Po eni strani ima tam svoje tovarne, po drugi strani tja prodaja svoje proizvode. Štirideset odstotkov Volkswagnovih letnih prihodkov oziroma prodaje je odvisnih od kitajskih kupcev. Nemčija je ena od redkih držav, ki ima s Kitajsko trgovinski presežek, kar pomeni, da tja izvažajo več, kot od njih uvažajo. A z razvojem Kitajske dobivajo nemška podjetja tam močne konkurente in to razmerje se krha. Te spremembe za zdaj ne vplivajo toliko na celotno industrijo, vplivajo pa močno na energijsko intenzivni del industrije.

Začeti bi morali tudi razpravo o davku na dedovanje, ki ga nimamo, čeprav dedovanje močno prispeva k reprodukciji neenakosti. Če res cenimo delo, potem ne smemo privilegirati drugih oblik dohodka, torej rent in podobnega.

Ali to pomeni, da avtomobilska industrija ne bo več pogon Nemčije, če ta del prevzemajo Kitajci? 

Po deležu BDP nemški izvoz na Kitajsko ni tako velik, predvsem pa približno 10 let že stagnira pri okrog 2,5 odstotka. Če se delež zniža, je to dovolj za glavobol, nikakor pa ta stagnirajoči delež ni gonilo nemške gospodarske rasti. So pa od Kitajske močno odvisna posamezna podjetja, ki so ponos države, zato je tema politično občutljiva. To velja za Nemčijo in njihova podjetja, kot so Infineon, Volkswagen, BASF, Adidas, BMW, Daimler, in za ZDA, kjer je Bidnova ekonomska politika prav tako poudarjala ameriško industrijo in naložbe vanjo skozi CHIPS and Science Act – čeprav veliko večji del ameriške gospodarske moči izvira iz naftne industrije, visokotehnoloških storitvenih podjetij, v katerih so glavni del biznisa podatki itd. Trenutno si redkokateri nemški ekonomist ali politik upa na glas razmišljati o tem, da bi pustili na primer Volkswagen v sedanji obliki odmreti, a če se izkaže, da trenutni model dolgoročno ni vzdržen, se bo to prej ali slej zgodilo. Razplet takšnih zgodb je lahko tudi pozitiven; takšen primer je propad industrije v nizozemskem Eindhovnu in vznik visokotehnoloških podjetij na pogorišču industrijskih predhodnikov. Z enim največjih igralcev na trgu polprevodnikov, ASML, vred. Bistvena je podpora ljudem, ki v procesu takšnega prestrukturiranja ostanejo brez služb. Torej pogosto slišana fraza o pravičnem prehodu.

Vprašanje pa je verjetno tudi, ali bo Slovenija v tem ciklu postala država, v katero bodo razvitejše države izvozile svoje probleme. Nekoč smo rekli, da ko Nemčija kihne, mi zbolimo. 

Številna naša podjetja so dobavitelji nemških industrijskih podjetij in tu smo izpostavljeni tveganjem. Te multinacionalke konsolidirajo svoje dobavne verige oziroma jih selijo v države s cenejšim delom in energijo. Pri nas je trenutno aktualen primer novogoriški Mahle, lahko jih pričakujemo še več. Pri odpuščanju zaposlenih v podjetju Mahle je bila trenutna vlada deležna očitkov, da se to dogaja zaradi previsokih davkov. A Mahle je podpisal pogodbo o gradnji novega obrata v Bosni leta 2022, kar pomeni, da so se odločili za selitev v Bosno okoli leta 2020. Da so v tem času morda plačali v Sloveniji kakšno odstotno točko višje davke, pri tem ni igralo nobene vloge; ključno je bilo, da so v Bosni plače skoraj enkrat nižje. In Slovenija ne more s poceni delovno silo konkurirati Bosni, kaj šele Kitajski, Indiji, Bangladešu. Enako velja za ceno energije. Del gospodarstva se bo torej prestrukturiral, pri tem bodo nekateri ljudje izviseli in zanje je treba poskrbeti.

Če danes dobivamo visokotehnološka podjetja, v katerih imajo zaposleni precej močnejšo pogajalsko pozicijo, pa je verjetno tudi umestno vprašanje, ali je ta klasična delitev na delodajalce in sindikate sploh še smiselna. Koga danes še predstavljajo delodajalske organizacije? Če zahtevajo socialno kapico, je to res v interesu podjetništva ali zgolj peščice menedžerjev? 

Predstavniki delodajalskih organizacij imajo svojo službo in svoje naloge. Njihova služba sta zastopanje in promoviranje interesov lastnikov podjetij. Od tega, kako uspešni bodo, je odvisno, ali bodo imeli službo še naprej. To zavedanje je bistveno za razumevanje njihovega delovanja in njihovih zahtev. Zato me moti medijska retorika, ki izjave teh predstavnikov enači z glasom gospodarstva. Mar skoraj milijon delovno aktivnih, torej delavk in delavcev, ni del gospodarstva? Podjetja v svojih letnih poročilih trdijo, da so delavci njegov bistveni, nepogrešljivi, neprecenljivi del.

Socialno kapico, ki jo omenjate, zagovarjajo s tem, da bi z njo laže dobili visokokvalificirano delovno silo, najraje govorijo o inženirjih. Toda takšna socialna kapica, kot jo predlagajo, je na eni strani pregrešno draga za javne finance, na drugi pa glede na dejanske plače ne bi koristila inženirjem, ampak dejansko bolje plačanim menedžerjem, odvetnikom, zdravnikom. Glede drugega dela vprašanja – mislim, da je še zmeraj zelo jasno, kdo je danes lastnik produkcijskih faktorjev, tudi če imajo vse bolj nesnovno obliko, in kdo si prisvaja rezultate produkcije, kdo pa le prodaja svojo delovno silo.

Ampak na vašem ministrstvu imate v sodelovanju z ministrstvom za solidarno prihodnost projekt delavskih kooperativ. Zavzemate se za drugačen model podjetij, kjer so delavci hkrati tudi lastniki. Na neki način je takšnih oblik dela vse več. Ali to ne ukinja razmerja med zaposlenimi in lastniki? 

Razvijamo model solastništva zaposlenih v podjetjih in seveda upamo, da se bo ta razširil, saj menimo, da prinaša številne koristi za delavce, podjetje in širše okolje.

Lahko opišete ta model? Zakaj je tako revolucionaren? 

Solastništvo zaposlenih prihaja k nam iz ZDA, kjer ga poznajo že približno 60 let. V podjetjih s solastniškimi shemami, imenovanimi ESOP, dela 10 odstotkov vseh zaposlenih. V Veliki Britaniji, kjer je to urejeno prek skrbniških skladov (EOT), je solastništvo zaposlenih dobilo zagon v zadnjih 10 letih, odkar vlada to spodbuja z davčnimi olajšavami. Naš model, ki ga je razvil Inštitut za ekonomsko demokracijo, črpa iz teh dveh primerov, z nekaterimi inovacijami. Bistveno je, da zaposleni ne postanejo neposredno lastniki podjetij, ampak prek ločeno ustanovljenih namenskih entitet. Pri nas je najprimernejša oblika za to zadruga. To ne pomeni, da se podjetje preoblikuje v zadrugo. Podjetje ostane enako, kot je bilo. Le zaposleni ustanovijo zadrugo, prek katere so solastniki podjetja. Člani zadruge in s tem solastniki podjetja so lahko, dokler so zaposleni v podjetju. Ko odidejo, se njihov delež postopoma izplača, ne morejo pa postati zunanji lastniki. Iz tega namreč izvira kup težav, saj imajo takšni lastniki bistveno drugačne interese od zaposlenih, kar izpostavlja podjetje tveganjem.

Pričakujete, da se bo ta nova podjetniška oblika tukaj hitro razširila? 

Verjamem, da je zelo primerna za veliko naših podjetij, sploh za tista, ki se srečujejo z vprašanjem nasledstva. Približno 70 odstotkov zaposlenih pri nas dela v majhnih in srednje velikih podjetjih, ki so nastala v zadnjih tridesetih letih in katerih lastniki se postopoma upokojujejo, v večini primerov brez jasnega nasledstvenega načrta. Priča smo drugemu največjemu prenosu lastništva v samostojni Sloveniji po privatizaciji, kar prinaša visoka tveganja. Umikajoči se podjetniki lahko podjetje prenesejo na otroke, a ti pogosto niso zainteresirani ali pa kompetentni za vodenje. Druga možnost je prodaja podjetja konkurentu, ki pa ga bo združil s svojim in ga iztrgal iz lokalnega okolja. Tretji scenarij je, da takšno podjetje kupi neki finančni sklad, ki ga združi s sorodnimi podjetji, jih oklesti in spet preproda naprej. Nobena od teh možnosti ni najboljša za slovensko gospodarstvo. Bi raje videli slovenska živilska podjetja v rokah hrvaških konkurentov sumljivega ugleda, nemškega ali češkega finančnega sklada – ali v rokah delavcev, ki so ta podjetja pomagali ustvarjati? Podjetja s solastništvom zaposlenih so tudi dokazljivo produktivnejša, izplačujejo višje plače, imajo nižjo fluktuacijo in so neprimerno odpornejša proti krizi. In ohranjajo lastništvo in delovanje v lokalnem okolju.

Da pripravljate takšno zakonodajo, slišimo že sicer vsaj dve leti. Se kje zatika, da zakon še ni v parlamentu? 

Ne bi rekel, da se zatika. Uvajamo nekaj novega in želimo preprečiti večje začetniške napake. Trenutno se skupaj z Inštitutom za revizijo ukvarjamo z računovodskimi podrobnostmi poslovanja takšnih podjetij, umeščanjem v slovenske računovodske standarde; pred tem smo zapirali možne luknje, da ne bi bil model zlorabljen za davčno optimizacijo. Ker v to zgodbo verjamemo, ne želimo, da pade na izvedbenih težavah. Če zakon ne bo dobro napisan, podjetniki na primer ne bodo natančno vedeli, kako naj knjižijo posamezne transakcije, zato lahko pride do nejasnosti pri njihovi davčni obravnavi, to bi lahko spodkopalo zaupanje in ideja bi bila izgubljena za naslednje desetletje.

Delovnik se je konec 19. stoletja skrajšal s 16 ali več ur brez dela prostega dne na sedanjih osem ur na dan. Odtlej pa kljub strmi rasti produktivnosti, že skoraj stoletje ni več napredka.

Ampak tudi to, kar ste sedaj opisali, kaže, če smo spet malce provokativni, da se ekonomski sistem giblje v smeri nekakšnega samoupravljanja. Kot da smo obupali nad klasičnim tržnim kapitalizmom, ki smo ga z veliko žlico zajeli po osamosvojitvi. Je to še kapitalizem? 

Še vedno gre za kapitalizem. O kvalitativnem premiku bi lahko govorili šele, ko bi bila velika večina podjetij v večinski lasti zaposlenih. Gotovo pa to ni korak nazaj; v SFR Jugoslaviji smo poznali državno lastnino, nikoli zares delavsko lastnino. Možni sta torej obe interpretaciji: da bo to socializem, ker bodo delavci lastniki produkcijskih faktorjev, lahko pa tudi rečete, da s tem modelom vsak delavec postane kapitalist. Upam samo, da si ne bo vsakdo izbral tiste verzije, ki ga bolj straši, ter se zaprl in vkopal pred to idejo.

Levici lahko torej očitamo, da je komunistična stranka, a hkrati tudi ultimativno kapitalistična? 

Pri modelu solastništva zaposlenih sta možni obe interpretaciji, torej kar smelo naprej z očitki.

Na ministrstvu imate še nekaj drugih velikih reform, kot je pokojninska. Ampak pokojninska reforma očitno ni tako velika stvar?

Zakaj ne?

Pred tremi leti so ekonomisti svarili pred demografskimi pritiski, ustanavljali smo demografski sklad, pa urad za demografijo, komisija EU je ocenila naš pokojninski sistem kot visoko tvegan. Vi pa sedaj trdite, da problema ni. 

Zadnja stvar, ki si je pri pokojninah želimo, je panika. Zaupanje v pokojninski sistem je bistveno za njegovo delovanje. Poleg tega naša mirnejša retorika temelji na konkretnih podatkih. Apokaliptične napovedi glede pokojninskega sistema poslušamo že več kot desetletje in pol. Ne trdim, da problema ni, naš pokojninski sistem je treba pripraviti na staranje prebivalstva. Ni pa razlogov za paniko. Ko smo prišli na ministrstvo, je bila ocena evropske komisije, da je naš sistem nevzdržen, saj naj bi do leta 2050 za pokojnine namesto zdajšnjih 10,3 odstotka namenili 16 odstotkov BDP. Prejšnja vlada se je na podlagi te napačne projekcije v načrtu za okrevanje in odpornost zavezala, da bomo močno omejili rast pokojnin. Mi smo nato dokazali, da so te predpostavke napačne in da bomo v najhujšem primeru leta 2050 za pokojnine morali nameniti 13,8 odstotka BDP. To je dva odstotka BDP manj – torej 1,3 milijarde EUR manj na leto. Mnenja o tem, kolikšen delež je še vzdržen, so sicer različna.

Nove generacije mladih danes veliko bolj cenijo prosti čas kot pa trdo in intenzivno delo. Ali niso tudi te klasične ekonomske kategorije, kot so produktivnost, dodana vrednost, BDP, vse manj pomembne? 

Delovnik se je konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja skrajšal s 16 ali več ur brez dela prostega dne na sedanjih osem ur na dan, torej s 112 na 40 ur tedensko. Odtlej pa kljub strmi rasti produktivnosti, boljši tehnološki opremljenosti, digitalizaciji itd. že skoraj stoletje ni več napredka. Več poskusov s krajšim delovnikom v zadnjem času kaže, da zaradi tega nismo nič kaj manj produktivni. Gospodarsko rast merimo kot medletne spremembe BDP, ta pa je statistična mera gospodarske aktivnosti. Seštevek vsega, kar proizvedemo oziroma potrošimo oziroma zaslužimo v enem letu. S tega vidika je lahko približek blaginje, vendar z veliko pomanjkljivostmi. Robert F. Kennedy je v svojem znanem govoru opozoril, da BDP meri vrednost napalmov, jedrskih konic, izsekanih gozdov, oklepnikov in solzivca, oglasov, filmov, ki glorificirajo nasilje itd.; ne meri pa zdravja naših otrok in veselja pri njihovi igri, trdnosti naših medosebnih odnosov, lepote naše poezije, duhovitosti naših šal … Skratka, meri vse, razen tistega, zaradi česar je vredno biti na svetu.

Ali ni politika namenjena povečevanju humorja in kreativnosti otroške igre? Ali ni namen politike, da uravnoteži BDP in omeji negativne posledice prostega trga? Je namen politike res višji BDP? 

Če BDP merimo kot seštevek vseh zaslužkov ali vsega, kar se proizvede, je seveda posredno pomemben tudi za blaginjo. A pri gospodarski rasti je bistvena njena kakovost. Najvrednejše slovensko podjetje proizvaja igrice, ki otroke priklenejo na mobilni telefon. Če otrok ostane doma, prenese oziroma kupi to igrico, se BDP poveča. Če gre ven, na sprehod s prijateljem, ne prispeva k BDP. Po drugi strani imajo v zdajšnjem redu stvari ti kazalniki pomembno vlogo. K nam vsako leto prihajajo predstavniki organizacij, kot sta OECD in IMF, ali bonitetnih agencij, kot je Moody’s, ki nam dajejo bonitetne ocene. Moody’s so bili očitno všeč naši načrti glede umirjanja rasti javnofinančnih izdatkov in so zato izboljšali našo bonitetno oceno. To se nato prevede v nižje obresti, ki jih plačujemo na svoj javni dolg, kar pomeni, da ostane več za šolstvo in zdravstvo. Skratka, BDP je lahko statistična iluzija, ampak ima zelo konkretne materialne implikacije.