Blaž Mencinger / Glasbenik, ki z romantičnim indie popom vzbuja nostalgijo po preprostejših časih

Blaž Mencinger, mladi up slovenske indie pop scene, glasbo ustvarja, tako rekoč, odkar pomni. V rosnih letih se je začel v glasbeni šoli učiti klasično kitaro, kmalu pa ga je povleklo v jazzovske vode, in tako je pristal pod mentorskim okriljem slovitega kitarista Primoža Grašiča, pri katerem se je šolal dobra tri leta. Sčasoma se je znašel v krogu mladih jazzerjev z ljubljanskega konservatorija. Skupaj so ustanovili osemčlansko zasedbo Jazz in the Pants, ki je preigravala predvsem poskočne jazzovske priredbe brezčasnih soul in funk klasik.

Tako kot skorajda vsi srednješolski bendi je imel tudi ta omejen rok trajanja in Mencinger je kmalu ustanovil trojec Mencarija, ki se je pri ustvarjanju zgledoval po velikanih ciganskega jazza, kakršen je bil legendarni kitarist Django Reinhardt. Tudi tej so bili dnevi šteti, saj se je mladi odličnjak takrat spogledoval tudi z znanostjo in je glasbo zato (začasno) potisnil na stranski tir. Študijske ambicije so ga vodile na Nizozemsko, kjer je dokončal študij biomedicinskih znanosti, vendar v laboratorijih ni prav dolgo vztrajal, saj ga je karierna pot kmalu ponesla v marketinške vode.

Po vrnitvi iz tujine je imel sicer, kot pravi, »nekakšno glasbeno krizo identitete« – z eno nogo je bil še vedno zasidran v jazzu, z drugo pa je začel zavijati proti novemu zvoku, ki je izrazito speven in prijazen do širših množic. Vedel je, kakšnega zvoka si želi, a se mu ni niti sanjalo, kako do njega priti, zavedal pa se je, da bo pri tem potreboval pomoč. Čeprav je začel samostojno nastopati kot kantavtor – na začetku solistične poti je bil na festivalu Kantfest leta 2020 ovenčan s srebrno kanto –, se je ves čas zavedal, da bo lahko svojo vizijo uresničil le s kolektivnim delom, pri čemer je bila ključna izbira pravega producenta.

Snubiti je začel Gregorja Bajca, ki se je na domači glasbeni sceni sprva predstavil kot član kratko živeče skupine Persons from Porlock, kasneje pa se je uveljavil tudi kot producent in tonski mojster bendov, kot so na primer Kokosy. »Prav Kokosy so bili v tistem trenutku med slovenskimi bendi najbližje zvoku, h kateremu sem stremel, zato je bila izbira producenta zelo očitna,« se spominja Mencinger. In doda: »A Bajc ni producent, ki bi poskrbel le za tehnično plat muzike, temveč ga vidim kot nekakšnega slovenskega Ricka Rubina, torej producenta, ki je sočasno mentor in se zelo resno vključi v sam ustvarjalni proces od temeljev navzgor.«

V času kantavtorskega ustvarjanja se je Mencinger navadil, da vajeti drži v svojih rokah, zato je bil do svoje glasbe in svojih zamisli sprva precej zaščitniški, a kmalu je spoznal, da več glav več ve oziroma da mora, kot pravi, »iti čez sebe in dati svoj ego na stran, če želim, da moje ideje zaživijo v najboljši možni luči«. »To je šlo tudi v takšne skrajnosti, da me je producent po neki studijski seansi poklical in mi povedal: ’Ej, Blaž, tvoj vokal je v kurcu’.« Neprizanesljiva kritika je sprva seveda zabolela, a zdaj je zanjo neizmerno hvaležen. Vse življenje je bil perfekcionist – »vse je vedno moralo biti po regelcih«, povzame –, zato se je tudi pri petju skorajda sterilno držal pravil, in kot pravi, »poskušal gojiti šolan glas, s pomočjo brezkompromisne iskrenosti producenta pa sem spoznal, da je čar dobrega vokala pogosto v majhnih nepravilnostih in v surovosti, in šele ko malce odmisliš pravila, se lahko poslušalca zares dotakneš na čustveni ravni«, pravi.

Z Bajcem in sobendaši je svoj značilni zvok iskal in pilil skoraj tri leta, kulminacijo tega dolgoletnega procesa pa lahko zdaj slišimo na plošči Delček srca, septembra izdani pri založbi Celinka. Ploščo je žanrsko opredelil kot »nostalgičen indie pop«, a po čem je pravzaprav nostalgičen? »Močno se spogledujemo z zvokom kitar iz osemdesetih let in zvokom synthov iz sedemdesetih let. Gre za čas, ki ga seveda nisem živel, a skozi romantizirano glasbeno prizmo v meni vzbuja nostalgičnost po mladostniški naivnosti in preprostejših časih.«

Retro estetika pa ne zaznamuje le njegove muzike, temveč tudi njegovo vizualno identiteto, od promocijskih fotografij prek videospotov do koncertnih kostumov, ki so vselej sila glamurozni in rahlo ekscentrični, kar je v popolnem nasprotju z nevpadljivim imidžem, ki ga fura v vsakdanjem življenju. »Ta odrska prezenca po eni strani sovpada z naravo mojih besedil, ki so navadno precej romantična, a jih sočasno zaznamuje dobra mera samoironije, prismuknjenosti in humorja. Zdi se mi – predvsem pri ustvarjanju ljubezenskih pesmi, ki pomenijo velik del mojega skromnega opusa – ključno, da se ne jemljem preresno, saj bi sicer hitro zataval v patetiko. Po drugi strani mi ta ekstravaganca pomaga pri tem, da se, ko stopim na oder, v hipu preobrazim v nekoga drugega, in tako izživim neki del sebe, ki ga sicer ne morem.«