Plutarh: Spisi o živalski psihologiji

+ + + + +

Grški zgodovinar, biograf in esejist, ki se je rodil med letoma 46 in 48 ter umrl po letu 120, ni le avtor Vzporednih življenjepisov znamenitih grških in rimskih mož ter številnih etičnih spisov, ampak je napisal tudi spise o živalskem razumu.

Da so njegova dela med najbolj ohranjenimi iz antike, ni naključje. Povzemali in prepisovali so ga številni, saj je imel občutek za izbiranje intrigantnih tem, kot denimo – Kako se lahko človek okoristi s sovražniki? in O pravilnem načinu poslušanja.

Tudi pričujoče spise je vešče vtkal v grško tradicijo, saj je tezo, da so živali kdaj razumnejše od ljudi, izpeljal iz pogovora med Odisejem in Kirko, ki je njegove tovariše začarala v prašiče, zdaj pa se ti branijo, da jih povrne med ljudi, ker se jim zdi prašičje življenje polnejše in bolj smiselno. Knjiga potem navaja primere živalske domiselnosti, bistrosti in iznajdljivosti, kar pripelje od običajnih spoznanj, da ljudje udomačijo in učijo živali, k obratu, da bi se lahko človek učil od živali. Tako tunu zaradi načina formiranja v jate pripiše sposobnost aritmetičnega znanja, pri želvah pa se čudi, od kod jim vednost, katere zdravilne rastline morajo poiskati, kadar zbolijo ali so ranjene. Anthropos zanj ni krona stvarstva, krokodil ga prekaša, ko izleže jajca na mestu, do katerega bo segel poplavljajoči Nil v sezoni. Pri Zevsu, od kod ve to, kar je človeku nedoumljivo? Tega vprašanja si sicer ne zastavi, a seže še bolj radikalno, ko izpostavi sposobnost sipe, da ustvari črni oblak tinte, ki odvrne sovražnika. Zdaj je ona tista, ki posnema trike homerskih bogov. Mimo človeka pristopa sama do njih.

Živali ne kot plen, delovna sila, čuvaji, vir zabave ali pojedin, ampak kot bitja, ki fascinirajo s svojim načinom bivanja.