Od vojašnice do arhiva

V petek, na dan izida tokratne številke Mladine, bodo slovesno odprli še zadnje prostore nekdanje vojašnice na vogalu Roške in Poljanske ceste v Ljubljani, ki so dočakali nujno potrebno temeljito prenovo. Preostali kraki tega veličastnega spomeniško zaščitenega poslopja iz leta 1899 so bili obnovljeni že pred leti. Severni krak, ki ga krasi glavno pročelje in v katerega se dostopa s Poljanske ceste, pa je še leta in leta klavrno propadal. Kontrast je bil očiten in še očitnejši je postal, potem ko so leta 2021 na nasprotni strani ceste odprli prenovljeno Cukrarno, ki je pred tem prav tako desetletja propadala. A zdaj je temeljito rekonstrukcijo vendarle dočakal tudi poslednji neobnovljeni krak nekdanje vojašnice in v prenovljene prostore, ki jim dodaten volumen daje prizidek na notranjem dvorišču, se je konec oktobra že preselil Arhiv Republike Slovenije, ki je tako prvič v svoji skoraj 80-letni zgodovini praktično vso svojo dejavnost združil na eni sami lokaciji.

To, da Arhiv Republike Slovenije, ki hrani vse gradivo trajnega pomena za Slovenijo, a je bil razdrobljen na kup neprimernih lokacij, potrebuje nove prostore, je bilo jasno že pred tremi desetletji. A podobno kot v primeru ljubljanske Drame prave politične volje za razreševanje njegove prostorske stiske ni bilo. Že leta 1994 je bilo sicer določeno, da se bo arhiv preselil v prostore nekdanje vojašnice, in po njihovi delni obnovi leta 2006 so tja res premestili depojske prostore, ki so prej delovali na sedmih različnih lokacijah (eno etažo pa je dobil tudi Zgodovinski arhiv Ljubljana). Za dokončno preureditev nekdanje vojašnice v Arhiv Republike Slovenije sta nato morali preteči še skoraj dve desetletji. Gradbeno dovoljenje za prenovo in dozidavo je bilo izdano šele leta 2017. Zares pa se je premaknilo še kasneje, leta 2021, ko je bil projekt uvrščen v vladni načrt razvojnih programov. Pogodba z izvajalcem, podjetjem Makro 5 gradnje, je bila podpisana marca 2022, dela pa so bila končana aprila letos. Kot pravijo na ministrstvu za kulturo, je investicija skupno stala 17,4 milijona evrov, od tega so za gradbena in obrtniška dela odšteli 15,89 milijona evrov, za opremo, za katero sta poskrbeli podjetji Trevis in Lesnina MG, pa 1,55 milijona evrov.

Arhiv Republike Slovenije zdaj na enem mestu razpolaga s 6300 kvadratnimi metri tlorisne površine. Med drugim so pridobili dodatne depoje (tudi najsodobnejše prostore za hranjenje digitalnega arhiva) in prostore, namenjene uporabnikom (čitalnico, predavalnice, razstavni prostor). Vsi zaposleni so končno pod eno streho.

A tak razplet ni bil samoumeven. Četudi je investicija v prenovo nekdanje vojašnice – sprva namenjene avstro-ogrski vojski, nato jugoslovanski, pa italijanski, nemški, domobranski in nazadnje Jugoslovanski ljudski armadi – odločilen pospešek dobila v času tretje Janševe vlade, je ista vlada preselitev celotnega arhiva hkrati tudi resno ogrozila. Leta 2021 je nameč ustanovila Muzej slovenske osamosvojitve in odredila, da bo polovica prostorov na Poljanski cesti njegova, čeprav muzej ni imel niti svoje zbirke niti finančnih sredstev. Še več, zgodovinska stroka je njegovi ustanovitvi odločno nasprotovala, saj se s tematiko 20. stoletja in s tem tudi z osamosvojitvijo kakovostno ukvarjajo že najmanj trije slovenski muzeji. Prav te bi moral novi muzej prositi za predmete iz njihovih zbirk, da bi sploh lahko sestavil svojo.

Šlo je torej za fantomski muzej, katerega namen je bil malikovanje tedanjega predsednika vlade Janeza Janše. V istem poslopju kot vojašnica je bilo nekoč namreč tudi vojaško sodišče – sicer na drugi strani, na Roški cesti – in v zadnjih izdihljajih Jugoslavije, leta 1988, je tam potekalo sojenje v zadevi JBTZ, kjer je bil Janša eden od obtoženih. Tam so potekali množični protesti. »Osamosvojitvena elita« si je na tej lokaciji torej želela postaviti spomenik. Velika prostorska stiska druge, resnične nacionalne kulturne ustanove je ni zanimala.

Potem je Janševa vlada padla in s tem je propadla tudi ideja o samostojnem muzeju osamosvojitve. Pod ministrico za kulturo Asto Vrečko, ki je, kot pravijo na ministrstvu, prisluhnila pozivom stroke in tudi veteranskih združenj, se je skupaj z Muzejem novejše zgodovine Slovenije združil v novo ustanovo, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, prostori na Poljanski cesti pa so znova v celoti pripadli arhivu.

Na ministrstvu za kulturo so še danes ogorčeni nad »rokohitrskim političnim projektom« svojih predhodnikov. Prenova je bila takrat že v teku, »a je prejšnja vlada kar brez spremembe gradbenega dovoljenja želela notri umestiti svoj ideološki muzej, arhiv pa ponovno pustiti brez dela ključnih prostorov«. Ministrica Asta Vrečko pa dodaja, da se »obdobje negotovosti in tudi političnega mešetarjenja na račun« arhiva zdaj končuje.