Moda za na cesto

Če bi na nedavnem Ljubljana Fashion Weeku, Ljubljanskem tednu mode, podeljevali nagrado za najvarnejšo kolekcijo, bi jo prav gotovo dobilo pet študentk in študentov modnega oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti, ki so se na prireditvi predstavili s precej raznovrstno kolekcijo puloverjev, majic, hlač, kril, torbic ter drugih oblačil in dodatkov pod skupnim imenom Dejmo se videt. Posebnost njihovih stvaritev je, da se, kadar se v teh oblačilih v trdi temi odpravimo po cesti in mimo nas pripelje avtomobil, zasvetijo, saj odsevni materiali na njih odbijejo svetlobo – s tem pa nas naredijo vidne in v prometu nekoliko varnejše. Opravljajo torej enako nalogo kot kresničke, rutice, odsevni trakovi, naviti okoli zapestja, ali odsevni jopiči, kakršne hranimo v avtomobilu. Le da so čez dan povsem navadna oblačila. Šele ko se v temi vračamo s predavanja, kulturne prireditve, druženja s prijatelji, poslovnega sestanka ali iz kluba, kjer smo preplesali vso noč, se pokaže, da niso zgolj to.

Peterico mladih talentov in njihove mentorice – profesorico Natašo Peršuh ter asistentki Saro Valenci in Nastjo Sagadin Grmek s katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti – je k premisleku o tem, da nas lahko v prometu varujejo tudi vsakodnevna oblačila, spodbudil projekt s slengovskim imenom Ne bluzi, z glavo kruzi. Lani sta ga pod ustvarjalno taktirko agencije Yootree Creative zagnala nevladna organizacija Zavod Vozim, ki se zavzema za večjo varnost mladih v prometu, in Zavarovalnica Triglav, zdaj pa že drugo sezono ozavešča mlade in k večji varnosti v prometu nagovarja tiste, ki so na cesti najšibkejši, denimo kolesarje in še zlasti v zadnjih letih vse številnejše voznike (električnih) skirojev.

Direktor agencije Yootree Creative Tomaž Apohal pravi, da so se z največjim izzivom pravzaprav spoprijeli že na samem začetku projekta – spraševali so se, kako sploh pritegniti mlade, »ki imajo zelo drugačen jezik in tudi razmišljajo po svoje«. Izkazalo se je namreč, da »mladi prav dobro razumejo, kako bi morali ravnati, da bi bili v prometu varni,« se pa tega pogosto vseeno ne držijo. Statistika je neizprosna, mladi vozniki izstopajo med povzročitelji in med žrtvami prometnih nesreč, a iz pogovorov z mladimi so dobili jasen signal, da bi jim bilo nesmiselno prikazovati podobe posledic prometnih nesreč.

Tako so že lani k sodelovanju povabili študente Šolskega centra Celje in se poleg »komunikacijskega projekta s sporočilom, naj mladi med vožnjo ne uporabljajo telefona in naj se, če že morajo poslati sporočilo, najprej ustavijo,« lotili tudi »zelo konkretnega sodelovanja z njimi. Nastala je serija videov, namenjenih mladim. Študentje pa so kasneje sami, mimo našega projekta, naredili še korak naprej in izdelali prototip skiroja, ki ga ni mogoče voziti brez obeh rok na ročkah, saj se sicer ustavi.«

Po dobri lanski izkušnji so se letos osredotočili na vprašanje, katere so tiste glavne zavore, zaradi katerih mladi v prometu ne uporabljajo zaščitnih sredstev. »Izkazalo se je, da je temeljna težava v tem, da jim zaščitna sredstva, ki so na voljo, če uporabim njihovo govorico, niso kul. Niso jim všeč. Kresničke si nikakor ne bi nadeli, čeprav vedo, da lahko reši življenje. Še manj možnosti je, da bi si nadeli odsevni brezrokavnik. Tako smo ugotovili, da bi bilo nujno ustvariti odsevna oblačila in dodatke, ki podpirajo njihov slog, ki so trendovski. S tem pa se je ponudila enkratna priložnost, da se povežemo s študenti modnega oblikovanja,« pravi Apohal.

Na Naravoslovnotehniški fakulteti so izziv seveda sprejeli, saj projekti, pri katerih bi študentje lahko ustvarjali za dejanskega naročnika, niso prav pogosti. Mentorice so ga razdelile med pet nadobudnih študentk in študentov (kar trije so tedaj obiskovali šele prvi letnik dodiplomske stopnje, dva prvi letnik magistrske stopnje) in raziskovanja so se med poletnimi počitnicami lotili skupaj, kot tim. Ker pa so dregnili v izjemno obširno področje, so vsakega od študentov naposled usmerili v svojo smer in prav zaradi te širine je kolekcija Dejmo se videt tako raznolika, tudi z vidika številnih uporabljenih odsevnih materialov. »Nekatere od teh materialov smo že poznali, obstoj drugih pa je tudi nas presenetil. Prvič smo denimo delali z odsevno prejo ali pa z odsevnim sukancem,« priznava ena od mentoric Sara Valenci.

Prav te, širši javnosti malo znane materiale, je študentka Julija Čerček aplicirala na svoje kose. Navdih je poiskala v slovenski folklori in narodnih nošah, nato pa po zgledu starih vezenih prtov ustvarila sodobna oblačila z unikatnimi cvetličnimi vezenimi ornamenti, ki se v temi svetijo.

Študent Luka Bončina je odsevno prejo vtkal v pletenine, tako njegovi na prvi pogled povsem običajni puloverji v temi nase opozorijo z odsevnimi detajli. Raziskoval pa je tudi, kakšni odsevni materiali bi bili najprimernejši za ljubitelje nočnega življenja, in se odločil za odsevno folijo, kakršno poznamo denimo z gasilskih oblačil. Pritegnila ga je folija, ki jo je mogoče izrezati v katerokoli obliko in s toplotno stiskalnico nalepiti na tekstil. In ker je na voljo v vseh barvah, so tudi črne hlače, potiskane s črno folijo, podnevi lahko videti skoraj povsem običajne, ponoči pa močno zasvetijo. »Ta učinek zelo dobro deluje v nočnem klubu in tudi na poti domov,« ugotavlja Sara Valenci. Enako velja za učinek spodnjic, premazanih z odsevno pasto, ki pogledajo izpod nizko spuščenih hlač.

Študentka Pia Šilec se je usmerila v eleganco, v odsevna oblačila in dodatke za poslovne ženske, ki se po mestu prevažajo s kolesom ali skirojem. Navdušujejo jo tehnološke inovacije in tako je pomislila, da bi si pri ustvarjanju oblačil lahko pomagala z laserskim rezom. »Srajce in krila je razrezala v številnih majhnih krožnih oblikah in jih na drugi strani premazala z odsevno pasto, ki se v gibanju in še zlasti v vetru zablešči,« pravi Sara Valenci. Ustvarila je tudi inovativen odsevni mošnjiček, ki je tako zelo raztegljiv, da je vanj mogoče pospraviti celo čelado. »Če ne gremo ravno v službo, kjer jo lahko odložimo na vedno isto mesto, je namreč to, kam odložiti čelado, večna težava.«

Študenta Tadeja Šandorja je, drugače, navdihnila narava. Še natančneje, bioluminiscenca, oddajanje svetlobe pri živih bitjih, še zlasti živalih. Nekatere vrste se s tem sporazumevajo, druge privabljajo partnerje za razmnoževanje, tretje s svetenjem sporočajo, naj jih pustimo pri miru. »Na fakulteti imamo ogromno odpadne čipke in Tadej jo je recikliral v nekakšno sodobno krzno. Trakove čipke je zgubal tako, da so postali puhasti, med ta puh pa dodal odsevne materiale in nastali so zelo ekspresivni kosi,« pravi Sara Valenci.

Anže Orešnik pa je ustvaril izvirno kolekcijo različnih džinsov z raztrganinami. Te je podložil z odsevnim materialom, in večja ko je raztrganina na kolenih ali stegnih, bolj se v temi sveti. Zasnoval je tudi verižice iz starih kresničk, izrezanih v nove oblike, in povsem mogoče je, da se bo prav iz tega eksperimenta že v bližnji prihodnosti porodil kak drug preventivni projekt.

Kaj pa oblačila in drugi modni dodatki, ki kar kličejo po uporabi v temi? Bodo dostopni širši javnosti, jih bo mogoče naročiti, kupiti? »Doslej je bila naša prednostna naloga ustvariti kolekcijo. Zdaj, ko smo jo končali in oblačila in dodatke povezali v eno zgodbo – tudi s fotografijami Marija Županova, videom Andra Kajzerja, pričeskami in ličenjem studia Leposlava ter pesmijo, ki sta jo ustvarila Dacho in Shao – ter predstavili na Ljubljanskem tednu mode, pa se odpira kar nekaj novih vrat. Trenutno s partnerji šele razmišljamo, v katero smer bi vse skupaj lahko zapeljali. Načrtujemo, da bi predvidoma do konca leta zagnali en manjši izdelek, ki bi bil na voljo kot darilo. Seveda pa si želimo, da bi bil kasneje, prihodnje leto, dostopen tudi kateri od večjih kosov,« pravi Sara Valenci.

Na nekatere kose torej po vsej verjetnosti lahko računamo, težje pa bi zaživela celotna modna kolekcija, saj osnovna dejavnost njenih naročnikov, nevladne organizacije in zavarovalnice, ni povezana z oblačili. Pa vendar ima lahko tudi butičnost kolekcije, katere ime Dejmo se videt lahko beremo kot poziv k ponovnemu snidenju ali pa k večji empatiji, svoj čar: morda nas prav omejitve lahko še toliko bolj spodbudijo k premisleku, kaj lahko za varnost v prometu naredi vsak sam. »Možnosti je veliko in mislim, da nam kolekcija s svojo raznolikostjo pokaže tudi, da za to, da bi bili v prometu varni, ne rabimo nujno čakati na dizajnerska oblačila. Nekaj, kar nam je všeč in je po našem okusu, lahko ustvarimo tudi sami,« se strinja Tomaž Apohal. To spoznanje, ta »naredi-sam« moment, pa je morda celo najpomembnejši prispevek projekta k varnosti v prometu.