Gladiator II

zadržan +

Reševanje vojaka Luciusa.

Logično – začne se z bitko. Uvodna bitka v Gladiatorju je po srditosti spominjala na zavezniško izkrcanje v Spielbergovem Reševanju vojaka Ryana, v Gladiatorju II pa uvodna bitka – rimska ladijska invazija na numidijsko afriško trdnjavo – izgleda kot rimejk izkrcanja na obali Omaha. Toda brez epske gravitacije. Bolj spominja na rutinsko obleganje iz Robina Hooda – ali Napoleona. Rimska vojska, ki jo vodi general Marcus Acacius (Pedro Pascal), zlomi Numidijce, Lucius (Paul Mescal), njihov junak, pa pristane v suženjstvu in rimskem kolizeju, gladiatorski plen krvoločne resničnostne publike, ki hoče čedalje brutalnejše igre ( ja, gladiatorstvo je bilo prvi resničnostni šov), zato ne preseneča, da v kolizej – v slogu Spielbergovega Žrela – namestijo tudi orjaški bazen z morskimi psi, ki žrejo nesrečne gladiatorje. Ko jih ne žrejo nosorogi in pavijani. In medtem ko neustrašni, besni, maščevalni, brezobzirni Lucius postaja ljubljenec publike in Macrinusa (Denzel Washington), skuliranega makiavelističnega poslovneža/sužnjelastnika, ki proximovsko – in trumpovsko – preži na prestol, skuša Marcus Acacius – v spregi z Lucillo (Connie Nielsen) – strmoglaviti kruta, zavojevalska, dekadentna, nora, bebava cesarja, Geto (Joseph Quinn) in Caracallo (Fred Hechinger), ki izgledata zdaj kot sifilitični verziji Beavisa in Butt-Heada, zdaj kot dementni verziji Romula in Rema, zdaj kot kostumirani verziji gospoda Kidda in gospoda Winta iz bondiade Diamanti so večni in zdaj kot retrogresivni verziji Donalda Trumpa. Cesarja, ki bi se dobro podala Hiši Gucci, sta karikaturi, Lucius, veliki gladiator, Maximusov sin, strah in trepet pavijanov, pa ima še hujši problem: potrebuje kar štiri antagoniste (Geto, Caracallo, Macrinusa, Acaciusa), da bi pokrili psihološko-intelektualno-emocionalni »teren«, ki bi ga moral pokrivati sam.

Pomislite le, kakšen impakt je imel v Gladiatorju protagonist Maximus (Russell Crowe), kakšnega je imel antagonist Commodus (Joaquin Phoenix), kakšnega je imela uvodna bitka, kakšnega so imele sentence in maksime in kakšnega je imel Zimmerjev soundtrack – ne, Gladiator II, Gladiator brez Lise Gerrard, nima takšnega impakta. Ridley Scott je leta 2000 posnel tako dober epski spektakel, da mu – kljub šekspirjanski vivisekciji politične korupcije – ne more blizu. Ostane lahko le v njegovi senci. Ne rečem, trudi se in bori, celo megalomansko pretirava (od tod vsi tisti morski psi, nosorogi in pavijani, od tod vsa tista dekadenca, od tod vse tisto rušenje tiranije/avtokracije/diktature, od tod vsi tisti antagonisti), toda Gladiator II – rimejk, nadaljevanje in reboot – je povsem očitno film, ki ga je režiral režiser Robina Hooda in Napoleona, ne pa režiser Osmega potnika in Iztrebljevalca.