Javier Marías: Tomás Nevinson

+ + + +

Agentova jesen

Tomás Nevinson je mož Berte Isle, naslovne junakinje vzporednega romana španskega pisatelja Javierja Maríasa (1951–2022). V njem ji sporočijo, da je mož preminil med skrivnostno nalogo v službi države. Čeprav dvojezični Španec z Oxforda je bil zaradi neverjetne sposobnosti, da zlahka privzema jezike in naglase, z ukano namreč zapeljan v vode vedno budnih britanskih tajnih služb. Potem se Tom oziroma Tomás po prikrivanju spet pojavi. In upokoji, demobilizira, dokler ga nadrejeni ne pošljejo na novo nalogo.

Marías se tokrat literarno loteva zunajsodnih usmrtitev. Nevidnemu in nikoli spečemu sovražniku, v času Nevinsonovega delovanja sta to predvsem IRA in ETA in žrtev pripada obema, je rane treba zadajati tudi v času (relativnega) miru. Najti speče celice, jih prepoznati, izbrskati, odstraniti. Nevinson, ki se v napol pokoju dolgočasi, se pusti pregovoriti, da bo z lažno identiteto kot učitelj v manjšem mestu našel tisto, ki se je po Etinih atentatih potuhnila. Zdaj je morda lastnica restavracije, mrcvarjena vdova nemarnega aristokrata ali zvesta in radoživa žena lokalnega pomembneža.

Pri odkrivanju njene identitete uporabi vsa svoja znanja, iz tega, kar ženske berejo, kar si žvižgajo, kako izgovarjajo besede ali kako se odzivajo na teroristične napade, poskuša ugotoviti, katera ima prikrito preteklost. Ker je za nalogo že malo v letih, omahuje, cinca, zaradi česar se ta kot kriminalka spisani roman prav mariasovsko zapleta. Pridobiva obseg, vleče vase reference, seveda tudi iz Shakespeara, iz Macbetha, predvsem dele s premislekom, ali je mogoče nekoga dokončno ubiti in kaj je potem z duhom, ki straši in najeda. Nevinson je tipični mariasovski mojster neodločnosti in referenc, tudi zato, ker akcija ni pokrita, gre za nedoločno uslugo, ki naj zaveže naročnika in ustvari zaveznika.

Marías od znotraj popiše dileme med nevidno vojno; če zaslepljeni teroristi ubijajo, ali to država oziroma tisti, ki se postavijo v vlogo njenih varuhov, vrača z isto mero. Pri tem se poglobi v posamezne primere baskovskega terorizma, niza nesmiselne atentate, izsiljevanje z ugrabitvami, komentira pretresljive fotografije po eksplozijah. Nevinson je v dilemi; če ne bo pokazal na eno od treh, bodo vse tri. In mogoče še njega.

Vendar je bolj kot zaplet draž tega pisanja njegova obširnost, razbohotena referencialnost, ki se začne z naštevanjem preteklih eksekucij žensk, ki jim je to v glavnem prihranjeno, in nadaljuje z izbranimi poglavji o človeških značajih, kolikor jih lahko spoznamo skozi bralne navade in nobleso, v kateri včasih zazija razpoka. Slogovno izbrušena študija o preventivnih napadih države na posameznike in notranjem svetu tistih, ki se čutijo poklicane, da jih izvajajo, in se zraven zavedajo, da so na istem spolzkem terenu oboji, oni in teroristi.