Zdenko Radelić: Sjećanja

+ + + + +

Zgodovinar hrvaško-slovenskega rodu, rojen v Mariboru in potem pol stoletja živeč v Zagrebu, je ob sedemdesetletnici napisal spomine v obliki historiografije vsakdanjika v času komunističnega režima in v desetletjih po njem.

Eden najlucidnejših proučevalcev obdobja od tridesetih let 20. stoletja si je vzel svobodo pisati o sebi in o idejah, ki jim je pripadal in se od njih počasi oddaljeval. Zgodovinar antike Paul Veyne (1930–2022) je v knjigi Et dans l’éternité je ne m’ennuierai pas postavil skrajno letvico memoarov, v katerih je izpovedal vse o sebi, družini in kolegih tekmecih, Radelić pa razkrije detajle svojih trenutkov na način, kot da bi brali zgodovinsko delo, ki je hkrati avtorsko zaradi uporabe ironije do sopotnikov, samega sebe in časov, v katerih je živel.

Ker je avtor znan tudi po neizprosnih recenzijah tekstov drugih univerzitetnikov, kajpak ne izpusti tega področja. Pri tem izstopa hladna konsistenca mišljenja, s katero razgalja nedoslednosti v delih teh, ki zanemarjajo dejstva v korist svojih prepričanj. Otrok partizana, ki je šel skozi epopeje bitk na Neretvi in Sutjeski, brez zadržka dokaže falsifikat pri renomiranem znanstveniku, ki je lansiral evidenco, da so ustaši konec vojne v Jasenovac pripeljali stroj za drobljenje kosti, da bi tako zakrili veliko morijo. To izpelje brezhibno, z uporabo logike in celo s poznavanjem kemije; o njegovi zmagi ni dvoma, saj omenjeni v nadaljnjih knjigah o taborišču smrti svoje domislice ni več ponovil. Zgodovinar pač ni odvetnik preteklosti.

Je bil pa nekoč tudi nevidni sodelavec Mladine, ki je v rubriki Naredi sam Diareja priobčeval svoje aforizme.

Zgodovinar, ki faktografijo postavlja v smiselne okvire, spomine pa na ironično distanco.