»Janševe obtožbe o krivosodju pomenijo napad na pravno državo«

Andreja Katič položaj pravosodne ministrice zaseda že drugič, tokrat ga je prevzela med mandatom, ko je nasledila strankarsko kolegico Dominiko Švarc Pipan, ki je morala oditi po razkritju afere nakupa sodne stavbe na Litijski v Ljubljani. Gre za političarko z dolgoletnimi izkušnjami, ki bi se raje kot z omenjeno afero ukvarjala s številnimi zahtevnimi vprašanji, ki spadajo v njen resor. Na primer z neznosnim stanjem v zaporih, povečanjem učinkovitosti sodišč ali pa, ne nazadnje, z izvrševanjem kupa neizvršenih odločb ustavnega sodišča.

Ko ste marca prevzeli vodenje ministrstva, ste dobili nalogo koalicije, da razčistite ozadje nakupa sodne stavbe na Litijski v Ljubljani. In da operete ime Socialnih demokratov. Zdaj zagotovo že veste, kdo vse se je dogovoril s kom in za koliko, kam vse je šel presežek pri nakupu. V katere zasebne žepe se je stekel javni denar?

Ni res, da sem dobila to nalogo.

Ne? 

Ne. Vodenje ministrstva sem prevzela na prošnjo predsednika vlade in seveda tudi svoje stranke, saj so ocenili, da ker sem to ministrstvo v preteklosti že vodila in delo poznam, lahko takoj začnem delo.

Popravite me, če se motim. Ko sem se pripravljal na intervju, sem zasledil zapis, mislim da na STA: »V koaliciji pričakujejo, da bo nova ministrica razčistila ozadje afere Litijska ...« 

Upam, da je javnosti jasno, da minister ni pristojen za preiskavo takšnih primerov, preiskava je v izključni pristojnosti policije, tožilstva in sodstva. To afero morajo razčistiti omenjeni organi.

A preden se to morda zgodi, bi javnost lahko izvedela, kakšni so bili korupcijski tokovi, kdo in koliko javnega denarja je pobral. 

Ne samo javnost. Tudi sama bom vesela, ko se bo to obelodanilo na sodišču. Nisem policistka, tožilka ali sodnica, da bi sodila, kaj je bilo v tem poslu prav in kaj narobe. Verjamem pa v pravno državo in zaupam v delovanje pravosodja. Sama ves čas delujem transparentno, in kot sem obljubila na začetku mandata, sem tudi dokumente, ki sem jih lahko, ne da bi s tem ogrozila preiskavo, razkrila javnosti.

Kje sta danes nekdanji generalni sekretar Uroš Gojkovič iz vaše stranke in Simon Starček iz kroga SDS, ki je pri vas vodil službo za nepremičnine in investicije? 

Če že govoriva o konkretnih imenih – vsi omenjeni v aferi so zaposleni za nedoločen čas na ministrstvu za pravosodje. Oba omenjena sta tako še vedno zaposlena pri nas, vendar pa že ob mojem prihodu nista več opravljala svojih funkcij iz časa afere. Rada bi poudarila, da je ta afera močno vplivala na vzdušje na ministrstvu, predvsem v sekretariatu, ki ni velika enota, in težko je vzdrževati primerno delovno ozračje, kadar so posamezniki deležni takšnih in drugačnih očitkov. Želim si, da bi lahko vsi skupaj čim bolje delali naprej. Tudi zato je pomembno, da se afera čim prej razčisti.

Nikoli si nisem predstavljala, da bomo imeli v zaporih premalo prostora.

Vznevoljil sem vas, že takoj na začetku, s to sodno stavbo na Litijski … 

Sploh ne, želim le poudariti, da niti približno nisem razumela prevzema funkcije na način, da bi med moje prioritete spadalo ukvarjanje z afero Litijska. Še posebej zato, ker imamo v tem resorju odprtih res veliko žgočih tem, ki zahtevajo stoodstotno pozornost. Na primer prenatrpanost zaporov ter kadrovsko podhranjenost med pravosodnimi policisti, sodniške plače, zakonodajne izzive – če omenim le nekatere.

Ok. Ampak ko gre Andreja Katič zvečer spat, verjetno ve, kdo in kako se je okoristil v tem poslu? 

Kot že rečeno, to, upam, bo pokazala preiskava, zagotovo pa s to informacijo ne razpolaga Andreja Katič. Seveda pa bi bila zelo vesela, če bi tedaj izbrali eno izmed drugih nepremičnin, ki so bile ponujene, na primer del nekdanje Metalke. Po pogovorih s predstavniki sodstva sem namreč ugotovila, da so si prostore ogledali z navdušenjem, tam je tudi prostor za veliko razpravno dvorano, ki jo potrebujejo za najbolj zapletene zadeve. Odločitev je bila potem drugačna – da se kupi stavba na Litijski. In kot sem že večkrat povedala, sama takšne pogodbe ne bi nikoli podpisala.

Omenili ste prenatrpane zapore. Razlog je v zapiranju tako imenovanih tihotapcev ljudi čez državno mejo, ki se jim izrekajo nesorazmerno visoke kazni, poleg tega morajo v nasprotju z drugimi zaporniki do konca odslužiti kazen. In posledično se zapori ne praznijo tako hitro, kot se polnijo. Zdaj ste se odločili, da boste pritisk sprostili tako, da boste začasno predčasno izpuščali določeno število zapornikov na prostost. 

Tole je preveč posplošeno rečeno in ne drži. Ne gre za »izpuščanje zapornikov«, ampak le za možnost prekinitev kazni, pod določenimi pogoji seveda. Prekinitev prestajanja kazni je institut, ki smo ga poznali že doslej. Določen je v zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, z vladnim odlokom pa se je obstoječim dodal zgolj dodatni razlog za prekinitev – in sicer zaostrene razmere zaradi prezasedenosti. Zaporna kazen se obsojencu lahko prekine le, če ne obstajajo varnostni zadržki. Drži pa nekaj, kar ste dejali. Leta 2020 je bila na populističen način sprejeta novela kazenskega zakonika in kljub opozorilom stroke spremenjen 308. člen s ciljem, da bo povišanje kazni za tihotapstvo odvračilno vplivalo na nezakonito prehajanje državne meje. Danes lahko ugotovimo, da ni tako, in res je, kar pravite, zapore imamo prenapolnjene tudi zaradi zakonodaje, ki je povzročila povišane kazni za tihotapce. Problem je še dodatno v tem, da nimamo dovolj kadrov za delo v zaporih (zlasti pravosodnih policistov), da ne izvajamo vseh programov resocializacije, ki bi jih morali, da bi ljudje po prestani kazni spet lahko normalno zaživeli med nami.

Ponekod naj bi bila prostorska stiska tolikšna, da zaporniki spijo čez noč tudi zgolj na vzmetnicah na tleh in te potem zjutraj dvignejo in postavijo ob steno, da je omogočeno gibanje po celici. 

Povprečna zasedenost naših zaporov na današnji dan je 134-odstotna, ljubljanski zapor pa je na primer zaseden več kot 180-odstotno. Številka zapornikov se že nekaj časa vrti okoli 1800, kar je za tretjino več kot pred tremi leti. V devetih mesecih, odkar sem na ministrstvu, sem bila na obisku v zaporu na Igu, v Ljubljani na Povšetovi in na Dobu. Stanje je res alarmantno in drži, da je v sobah, kjer jih je bilo prej po šest, zdaj tudi po 18 obsojencev.

Na upravi za izvrševanje kazni kar naravnost povedo, da začasno izpuščanje obsojencev na prostost ni mišljeno za tujce, pač pa le za slovenske državljane. Mar ni to diskriminacija skoraj polovice zaporniške populacije, kolikor je predstavljajo tujci? 

Ukrep velja le za obsojence, ne pa tudi za pripornike, in seveda ob pogoju, ko ne obstajajo varnostni zadržki. O tem odloča strokovna komisija.

Skrbi me, da je celo med mladoletnimi tako zelo razširjena lahkost prodajanja svojega telesa, predvsem fotografij njihovega razgaljenega telesa na različnih spletnih omrežjih in aplikacijah.

V Dobrunjah v Ljubljani se gradi velik zapor, ta naj bi nadomestil ljubljanski zapor na Povšetovi, ki bi se zaprl. Pa se bo res?

Nikoli si nisem predstavljala, da bomo imeli v zaporih premalo prostora. Veljavni načrti predvidevajo zaprtje zapora na Povšetovi in selitev v Dobrunje, kjer bo prostora za 388 zapornikov. Glede na trenutno stanje to seveda ne bo dovolj, da bi se po odprtju novega zapora prostorska situacija drastično izboljšala.

Kakšna je potem sploh lahko rešitev? 

Upam, da bo Evropa kot celota zmožna primerne migracijske politike. V Evropi je v obravnavi direktiva, ki bo predvidevala drugačne kazni. Med državami članicami EU potekajo usklajevanja glede tako imenovane direktive o minimalnih pravilih za preprečevanje pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju v uniji in boj proti njej. Po zadnjem predlogu so kazni nižje, kot so trenutno v veljavi pri nas. Operativna delovna skupina za pripravo nujnih ukrepov za reševanje izzivov zaradi kaznivih dejanj v zvezi z migracijami je obravnavala možnosti za spremembe 308. člena. Predlogi so v smeri zagotovitve sorazmernosti kaznovanja za kazniva dejanja, ki bi lahko deloma pripomogla k zmanjšanju problematike prezasedenosti zavodov za prestajanje zaporne kazni. Spremembe je treba še koalicijsko uskladiti. Žal mi je, da imamo v priporih in v zaporih ljudi, ki so bolj kot ne mule, če lahko uporabim ta izraz, organizatorjev tihotapljenja pa nam ne uspe najti. Verjamem, da policije različnih držav sodelujejo tudi na tem področju in da se bodo pokazali rezultati.

Pred dnevi je bila požgana nova hiša brežiškega sodnika. Ljudje na spletu objavljajo fotografije in domače naslove sodnikov, ki niso všeč Janezu Janši. Predsednik SDS in večkratni predsednik vlade je to sicer javno obsodil, a naslove sodnikov je z objavo neke sodne odločbe razkril prav on. 

Sama sem takoj, ko me je o objavah na spletu seznanil predsednik vrhovnega sodišča, obvestila javnost, ostro obsodila nasilje in apelirala na vse politične voditelje, da pozovejo svoje podpornike, naj prenehajo z nasilnimi pozivi. Opozorila sem tudi na to, da lahko nasilje v sliki, zapisu ali besedi privede do tega, da se udejanji tudi v življenju, na kar ne nazadnje kaže tudi primer požgane hiše brežiškega sodnika. Vsakršni napadi na pravosodne institucije ogrožajo neodvisnost sodnikov in tožilstva, zato pričakujem, da bodo policija in preostali pristojni organi čim prej storili vse, kar je v njihovi pristojnosti. Menim, da bi morali vsi, ki se pojavljajo v javnem življenju, politiki in drugi javnomnenjski voditelji, ves čas obsojati kakršnokoli nasilje. Skrajni čas je, da se kot družba vprašamo, kam gremo, in da postavimo jasne meje grožnjam in nasilju, čemur v družbi ne bi smelo biti mesta. Žal pa se zdi, da se vse bolj pomikamo v desno. Nedavno sem zasledila raziskavo o mladih v Sloveniji, ki je pokazala, da so mladi fantje vse manj tolerantni in vse bolj šovinistični. To bi nas moralo skrbeti. In treba se je zavedati, da kazenska zakonodaja, ne glede na višino predpisane kazni, tega ne bo preprečevala, če ne bomo začeli osveščati nas samih in naših najmlajših.

Ampak če se vrneva k Janezu Janši … 

Menim, da bi se v prvi vrsti moral vzdržati obtožb o krivosodju in podobnega izražanja nezadovoljstva nad odločitvami sodišč, kadar so zanj, po njegovem mnenju, neprimerne in z njimi ni zadovoljen. To namreč lahko privede do tega, da se sodniki, tožilci in drugi, ki sodelujejo v pravosodnih postopkih, počutijo ogrožene. In ne gre le za njega. Takšno izražanje po mojem mnenju pomeni napad na pravno državo. Zakaj? Ker imajo vsi ti ljudje družine in jim takšne izjave lahko vzamejo tudi nekaj poguma pri njihovem delu, pri sprejemanju odločitev, postopki se lahko razvlečejo in podobno. Govorila sem s sodnikom iz Brežic takoj naslednji dan po incidentu in vesela sem, da pravi, da to, kar se mu je zgodilo, pri čemer ne vem, ali je povezano z njegovim delom ali ne, ne bo omajalo njegovega poguma pri izvajanju sodnega poslanstva.

Ko smo ravno pri sodnikih: bo vlada uredila plače, kot je odločilo ustavno sodišče, ali se bo prej iztekel mandat? 

Eden od pogojev, ki sem jih imela za prevzem položaja, je bil tudi, da se izvrši odločba ustavnega sodišča glede sodniških plač. Tedaj je bil dogovor, da se to uredi s posebnim interventnim zakonom. Ministrstvo za pravosodje ni nosilec tega projekta, pač pa ministrstvo za javno upravo. Obrazložitev je bila, da se ne more izvršiti v celoti, ker še potekajo pogajanja o plačah v javnem sektorju in je bila sindikatom dana taka zaveza. V času sprejemanja zakona, ki bi delno uresničil odločbo ustavnega sodišča, je slednje sprejelo dopolnilno odločbo in vlada je potem predlog zakona umaknila iz postopka. Zdaj je v obravnavi nov zakon o funkcionarjih, kamor spadajo tudi pravosodni funkcionarji. Lahko rečem le še to, da je naše ministrstvo pripravilo vladno gradivo, ki je bilo podlaga za to, da se je v praksi lahko izvedla dopolnilna odločba ustavnega sodišča, ki je določila sodniške plače. Tedaj smo imeli polemiko, na koga vse naj se odločba nanaša, in vesela sem, da smo bili dovolj prepričljivi z argumentacijo, da se uporablja za sodnike ter tudi za tožilce in državne odvetnike s statusom funkcionarja.

Kako ste se vi kot političarka in kot pravnica počutili ob tem, ko vas je ustavno sodišče postavilo v kot kot male šolarje in samo določilo sodniške plače, ker tega niste bili sposobni politiki? 

Sama kot pravosodna ministrica svoje delo opravljam zelo resno in odgovorno. Temu namenjam tudi večino prostega časa. Tu sem od jutra do večera.

Nisem vam želel očitati, da ga ne. Zanimalo me je zgolj, kako ste vi videli stališče ustavnega sodišča, da mora očitno delo opraviti namesto vas. 

Mene je sram za vsako neizvršeno odločbo ustavnega sodišča. Teh je danes 19. In upam, da bomo z novim zakonom o funkcionarjih tudi za pravosodne funkcionarje imeli boljši plačni sistem in da njihove plače ne bodo več povsem odvisne od vsakokratne vlade. Če se spomnite, je prejšnja vlada celo znižala plače tožilcem. Prav je, da dobimo takšno plačno zakonodajo, ki bo omogočala pogoje za neodvisne pravosodne funkcionarje. Vmes smo razmišljali tudi o tem, da bi bile plače pravosodnih funkcionarjev urejene ločeno od preostalih v javnem sektorju, a smo ugotovili, da bi se potem še lažje dogajalo to discipliniranje, kar se je želelo doseči z znižanjem plač tožilcem v času Janševe vlade.

Žal mi je, da imamo v priporih in v zaporih ljudi, ki so bolj kot ne mule, če lahko uporabim ta izraz, organizatorjev tihotapljenja pa nam ne uspe najti.

Pred časom ste bili soočeni tudi z gonjo zoper Rome, z zahtevami po nesorazmerni represiji, z uvedbo zapora za celo najmlajše mladoletnike. Kakšna je vloga pravosodnega ministrstva pri tem? 

Takoj na začetku sem povedala, da posebne zakonodaje, ki bi obravnavala samo ali predvsem Rome, ne nameravam pripraviti, če govorimo o kazenski zakonodaji, in na tem stališču je tudi celotna vlada. Na ministrstvu za pravosodje pripravljamo spremembe zakonodaje na številnih področjih. Že dlje časa na primer zakon, ki bo obravnaval mladoletne storilce kaznivih dejanj, ta je bil prvič posredovan v medresorsko obravnavo že leta 2019. S strokovnjaki Sveta Evrope in Inštituta za kriminologijo se je, v okviru projekta Izboljšanje mladoletniškega kazenskopravnega sistema in okrepitev izobraževanja ter usposabljanja zaporskega osebja, izvedla analiza stanja, ki je pokazala, da imamo na področju mladoletnih prestopnikov in storilcev kaznivih dejanj nekatere velike pomanjkljivosti. Precej od teh bo uredil omenjeni zakon, ki bo decembra ali najkasneje januarja prihodnje leto dan v javno razpravo.

Pripravljate tudi spremembo kazenskega zakonika, ki bo opredelil femicid kot kaznivo dejanje, v bistvu umor v partnerskem razmerju. Kako daleč je ta projekt? 

Če gre za umor v partnerski skupnosti ali zaradi pretekle partnerske skupnosti, je jasno, da za tak umor ženske ne more biti predpisana strožja kazen kot pa za umor moškega v enakih okoliščinah, saj bi drugače »vrednotili vrednost življenja po spolu«. Ne ločujemo umora moškega, ženske ali otroka. Praksa pa je pokazala, da bomo morali opredeliti še nekatere specifične okoliščine, v katerih nastane umor. In sicer, kadar gre za zlorabo partnerskega odnosa, v katerem je določeno zaupanje med osebama. Poti sta dve. Ali se napiše nov zakonski člen, novo kaznivo dejanje ali pa se dopolni obstoječega z bolj izrecnimi okoliščinami takih umorov. Nekateri pravijo, da bi lahko bil dosežen tudi neki preventivni učinek, če bi to imeli urejeno kot posebno kaznivo dejanje. Verjetno se strinjava, da strogost predpisane kazni – in celo tudi izrečene kazni, razen seveda za čas trajanja zapora – nima nekega preventivnega učinka. To še posebej velja za dejanja, ki so storjena z velikim negativnim čustvenim nabojem. Kazenska zakonodaja mora biti čisto zadnji ukrep. Pred tem je treba narediti marsikaj drugega glede izboljšanja medsebojnih odnosov, zavedanja, da smo si med seboj enaki, če smo že enakopravni po zakonodaji. Zato sem tudi vesela, da je vlada letos sprejela resolucijo za preprečevanje nasilja v družini in nad ženskami. Zagotovo ne bomo zviševali kazni za umor ženske. Moramo pa opredeliti okoliščine tovrstnega umora, stroka pa bo povedala, kako bomo to storili. To je pomembna tema, o kateri bi se morali pogovarjati. In tudi tu je treba poudariti, kako pomembni so strpna komunikacija in delovanje politikov in drugih javnih oseb ter pravočasno in ustrezno zgodnje ozaveščanje, izobraževanje proti nasilju in za človekove pravice. Menim, da če bomo tudi politiki več govorili o tem, se bo javnost bolj zavedala, da imamo na tem področju v družbi težavo.

In če bo umor storjen v partnerskem odnosu, bo to oteževalna okoliščina in bo izrečena kazen višja, kot bi bila sicer? 

Tako je. Seveda znotraj razpona določenih kazni, ki pa jih ne bomo spreminjali.

Pred časom je društvo Ključ z raziskavo opozorilo, da je med mladoletnimi osebami precejšnja nevarnost za zlorabo prostitucije, novačenje pa poteka tudi na spletu, pametnih telefonih. Katere ukrepe predlagate vi na svojem področju za boj s to težavo, za katero se zdi, da je že davno ušla izpod nadzora in se niti ne zavedamo njenih razsežnosti? 

Že na predstavitvi poročila, ki sem se je udeležila, sem napovedala spremembe zakonodaje. To sem sicer napovedala že v svoji predstavitvi v državnem zboru v postopku imenovanja na čelo ministrstva. Me pa izredno skrbi to, da je med mladimi, tudi mladoletnimi, tako zelo razširjena lahkost prodajanja njihovega telesa, predvsem fotografij svojega razgaljenega telesa na različnih spletnih omrežjih in aplikacijah. Kot družba se do tega gotovo nismo primerno opredelili. Tega tudi ne bomo rešili s kazensko zakonodajo, ampak bo treba postoriti še vse kaj drugega. Težava je, če mladoletne osebe objavljajo svoje gole fotografije in so za to celo plačane, če jim uspe pridobiti večje občinstvo. In težava je, če mladi tega niti ne dojemajo kot nekaj slabega, problematičnega. Kot družba se tega ne zavedamo dovolj. O tem bi morali osveščati otroke in starše, jih izobraževati o pasteh tega početja in s tem verjetno začeti že v vrtcih. Tehnološki razvoj je tako hiter, da so mu sposobni nekritično slediti le še mladi, sistem kot tak pa ni prilagojen na primeren in pravočasen odziv na vse to. Naj se vrnem k raziskavi društva Ključ: posebej negativno me je presenetil podatek, da mladi, ki so bili celo fizično zlorabljeni za prostitucijo, ne verjamejo v prijavo in se ne obračajo ne na policijo in ne na druge pristojne organe, kar je nadvse skrb zbujajoče. Tu moram kot primer dobre prakse poudariti Hišo za otroke, kjer se izvaja celostna obravnava otroka, v katero se uvršča tudi forenzični intervju za namene izvajanja kazenskega postopka. Če bomo vzpostavili postopek, ki ne bo dovoljeval ponovne viktimizacije, bodo morda žrtve lažje in večkrat spregovorile o tem, kaj se jim je zgodilo. Omenila bi razvoj digitalnega orodja, ki omogoča, da se vsi tisti, ki se tako ali drugače srečujejo z obravnavo otrok v težavah, za usposabljanje forenzičnega intervjuja v pogovoru z avatarjem dodatno usposabljajo na tem področju.

Negativno me preseneča podatek, da mladi, ki so bili zlorabljeni za prostitucijo, ne verjamejo v prijavo in se ne obračajo ne na policijo in ne na druge pristojne organe.

Vsi smo že udobno pozabili na dejstvo, da je imel ustavni sodnik Klemen Jaklič šest let v času opravljanja funkcije odprt popoldanski s. p., kar je neposredna kršitev vsaj treh zakonov. Morda pripravljate zakonodajne spremembe, da ne bodo zdaj vsi ustavni sodniki opravljali še popoldanske pravne obrti? 

Na to temo smo imeli sestanek, na katerem so bili predstavniki državnega zbora, protikorupcijske komisije, urada predsednice republike, strokovnjaki s pravne fakultete in našega ministrstva, na katerem smo ugotavljali, kaj je mogoče postoriti v tem konkretnem primeru in kakšne so pomanjkljivosti v zakonodaji. V zakonu o ustavnem sodišču namreč ni konkretno urejeno, kako preneha mandat ustavnemu sodniku, in to bo treba urediti. Verjetno je tako zato, ker si zakonodajalec ni mislil, da bodo za ustavne sodnike imenovani posamezniki, ki bodo ravnali tako, da bo potreben razmislek o njihovi razrešitvi.

Pred časom ste se v koaliciji uskladili glede kandidatke za bodočo novo guvernerko Banke Slovenije, a predsednica republike Nataša Pirc Musar vam je v izvolitev predlagala nekega drugega kandidata. Zdi se, da bo morda v teh okoliščinah še težja naloga izbira novega varuha človekovih pravic, ki zahteva še višjo večino glasov in kvečjemu več dogovarjanja s predsednico. Imate med prijavljenimi kakega favorita, favoritko? 

Jaz osebno ne.

Kaj pa vaša stranka, katere podpredsednica ste? Nekje sem prebral, da naj bi se nagibali k Vlasti Nussdorfer, ki je nekoč že opravljala to funkcijo? 

V naših notranjih pogovorih na to temo tega nisem zasledila. Vsak varuh ali varuhinja je dal svoj pečat tej funkciji. In menim, da je po 30 letih obstoja te institucije morda umesten tudi razmislek o nadgradnji, zato me toliko bolj veseli, da se je prijavilo večje število kandidatov. Se pa zavedam, da bo glede na predviden postopek izbire v državnem zboru zahtevna naloga pridobiti podporo zadostnega števila poslank in poslancev. Na ministrstvu pripravljamo spremembe zakona o varuhu človekovih pravic, s katerimi bi enega od njegovih namestnikov pooblastili za varuha otrokovih pravic, potekajo pa tudi pogovori z invalidskimi organizacijami ter pristojnim ministrstvom, da bi varuh prevzel nalogo nadzora nad izvrševanjem Konvencije o pravicah invalidov, saj že izpolnjuje Pariška načela o nacionalnih institucijah za človekove pravice. Med pripravami teh sprememb se odpira tudi vprašanje, ali je postopek imenovanja varuha človekovih pravic primerno urejen.

Mandat se že resno preveša v zadnjo četrtino, kjer vsebinsko delo zastane, stranke se ozirajo k volitvam. Kateri so projekti, ki bi jih v tem času še radi zaključili? 

Če odštejem ukvarjanje z investicijami, predvsem daleč največjo, torej gradnjo zapora v Ljubljani, kot ministrstvo največ napora vlagamo v zaključek priprave tako imenovanega sodniškega trojčka. Gre za nova zakona o sodnikih, o sodiščih in spremembe zakona o sodnem svetu. Nekaj let že poteka usklajevanje s sodstvom, s katerim si prizadevamo povečati učinkovitost poslovanja sodišč, tako da bi bile obravnave zadev po posameznih okrožjih v smislu enakomernejše, kar bi nedvomno prispevalo k hitrejšemu odločanju, kar za stranke sodnih postopkov pomeni tudi učinkovitejše uveljavljanje njihovih pravic.

Kako pa naj bi to dosegli? 

Z enovitim sodnikom prve stopnje in enotnim sodnim okrožjem ter mobilnimi sodniki, ki bodo lahko prehajali iz okrožja v okrožje. Okrožje bo temeljna organizacijska struktura prvostopenjskih sodišč, okrajna sodišča bodo postala zunanji oddelki, s čimer se ohranja dostopnost strank do sodnega varstva, mobilnost pa bo omogočila enakomernejšo obremenitev sodnikov. Temu bodo seveda morale slediti tudi spremembe tožilske zakonodaje in zakona o državnem odvetništvu, predvsem v organizacijskem pogledu. Pripravljamo tudi spremembo zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora ter v sklopu tega tudi novega, za ustanovitev organov za iskanje premoženja, za upravljanje in začasno zavarovanega ter odvzetega premoženja. Tu so še spremembe kazenske zakonodaje, kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku. Vlada je že potrdila izhodišča za zakon, ki bo urejal zaščito oseb, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, pred očitno neutemeljenimi tožbenimi zahtevki ali zlorabljenimi sodnimi postopki v civilnem in kazenskem postopku, tako imenovane SLAPP tožbe. Vse to so pomembne in potrebne spremembe in da, zagotovo mi je afera s sodno stavbo na Litijski vzela kar nekaj časa, ki bi ga precej raje preživela na sestankih z različnimi deležniki pri pripravi prepotrebnih zakonskih sprememb.

Verjamemo. A to afero so vam skuhali vaši strankarski kolegi in kolegice. 

Da, in ponavljam, da upam, da bodo organi pregona čim prej opravili svoje delo.

Žal procesi v takšnih primerih prepogosto zvodenijo in do primernega epiloga sploh ne pride. 

Sama verjamem v pravno državo in ne pristanem na to, da se ne bo zgodilo nič. Računam tudi na vas, novinarje, da me boste vedno znova spraševali o tem, in prav je tako.