Žan Tetičkovič / Bobnar in skladatelj, ki je v svetovni prestolnici jazza našel novi dom

Žan Tetičkovič je eden naših najvidnejših jazzovskih bobnarjev in skladateljev mlajše generacije, ki se kljub razmeroma rosnim letom – rojen je leta 1991 na Ptuju – lahko pohvali z obsežnim opusom in pestrim življenjepisom. Ta je natrpan s številnimi prestižnimi lovorikami (med drugim je bil že trikrat ovenčan z nagrado ASCAP Young Jazz Composers Award), nastopi na slovitih prizoriščih (tako velikih dvoranah kot kletnih klubih) in sodelovanji z veličinami z mednarodne jazz scene, kot so Kyoko Oyobe, Troy Roberts Kelly Green in Yosvany Terry. Kot notni graver je delal v studiih velikanov, kot so Jack Dejohnette, Ron Carter in celo Wayne Shorter. S slednjim je le nekaj mesecev prej, preden je legendarni saksofonist umrl, sodeloval pri ustvarjanju njegovega poslednjega projekta, opere Ofelija.

Čeprav zdaj že dobro desetletje živi in diha jazz, ga od nekdaj zanima eklektična paleta raznih žanrov, tudi avantgarde in elektronike, o čemer med drugim pričajo bobnarske priredbe drum & bass klasik, ki jih je pred leti naložil na YouTube. V njih deluje kot stroj na dveh nogah, ki v trenutku, ko se usede za bobnarsko baterijo, dobi nekakšno supermoč, kot bi se mu iz trupa razrastlo še nekaj dodatnih rok.

Sprva je, kot skorajda vsi nadobudni bobnarji, plul po rockovskih vodah, a dokaj hitro ga je potegnilo v jazz. »Čarobna moč tega svilenega zvoka, ki jo je pravzaprav nemogoče ubesediti, je zame kot droga,« priznava. Kateri pa je bil zanj tisti prelomni trenutek iniciacije v jazz? »Morda bo to zvenelo klišejsko, a že prvih pet sekund albuma Milesa Davisa Kind of Blue ima takšen čustven in nostalgičen naboj, da me kar izstreli v neki čas in prostor. Z ustvarjanjem svoje glasbe pa nekako stremim k poustvarjanju tega občutka.«

Ko govori o tem, da ga srce parajoči zvok velemojstra trobente teleportira v neki drugi prostor, ima pravzaprav v mislih nekaj bolj specifičnega: New York, svetovno prestolnico jazza, kamor se je pri devetnajstih odpravil na študij tolkal in kompozicije na sloviti akademiji The New School For Jazz and Contemporary Music ter se hitro prebil med najboljše.

Vzpostavljanje novega življenja v tem neprizanesljivem mestu pa ni bilo le nekaj romantičnega, temveč je šlo za dokaj turbulenten proces, poln izzivov. Občutke, ki jih je ob tem doživljal, se je pred osmimi leti odločil uglasbiti v epski kompoziciji The Port of Life (slov. Pristanišče življenja, op. p.), ki jo je napisal za enajstčlansko zasedbo, za jazzovski septet in godalni kvartet. Pri tem je glasbo ustvarjal z mislijo na glasbenike, ki jo bodo izvajali, večidel slovenske ustvarjalce, kar je eden od načinov, kako kot avtor ohranja stik z domovino in domačo jazz sceno. Ključna razsežnost projekta je namreč tudi razmišljanje o domotožju, ki ga prežema še danes, ko lahko New Yorku suvereno pravi »novi dom«.

Njegovo prilagajanje na novi dom je šlo skozi različne faze, »od prvotne evforije prek domotožja do mini eksistencialnih kriz in nazaj do evforije«. »Močno sem se poistovetil z morjem tistih, ki tja odpotujejo v iskanju novega življenja, imel sem ogromno pogovorov z migranti iz najrazličnejših okolij, ki so me še naprej navdihovali,« se spominja. Ob tem so v njem začele vreti nove zamisli in projekt The Port of Life je v času pandemije, ki ga je Tetičkovič preživel v Barceloni, dobil novo poglavje, drugi del, v katerem se je skladatelj »spoprijel s problematiko kulturne marginalizacije« in razmišljal širše o migrantih in o ločenosti od prvotnega doma.

A tudi s tem mu še ni uspelo povedati vsega, saj se je njegova izkušnja asimilacije še nadgrajevala, zato je projekt razširil v ambiciozno trilogijo, ki je ravno te dni dobila sklepno poglavje s podnaslovom Od koder za vedno. Ta izhaja iz razmišljanj Carla Junga – Tetičkovič se namreč navdušuje tudi nad psihoanalizo in filozofijo. S pomočjo Jungove knjige AION, za katero pravi, da mu je »odprla obzorja«, se je »nehal obremenjevati s pritiski minljivosti, časa in prostora«, pravi. Sklepno poglavje trilogije tako »v veliki meri izhaja iz nekakšne pomirjenosti, celo katarze, kar se odraža tudi v sami muziki, saj ponavljajoče se teme, ki so po svoje hrbtenica vseh delov trilogije, zdaj končno dosežejo resolucijo«. Zato je prepričan, da je tretji del projekta, ki ga je v torek zvečer predstavil v Cankarjevem domu v Ljubljani, zagotovo zaključek te pestre osemletne sage.

* Do konca leta bo fotografinja rubrike Nada Žgank (1967), med leti 2002 in 2004 prva fotografinja predhodnice sedanje rubrike.