Kitarist Mak Grgić je že tretje leto zapored nominiran za nagrado grammy

Čeprav Mak Grgić šteje šele sedemintrideset let, se med drugim lahko pohvali z doktoratom iz klasične kitare, črnim pasom iz karateja, maratonsko koncertno kilometrino, redno profesuro na ugledni ameriški univerzi, uspešnim zagonskim podjetjem in kar tremi nominacijami za najuglednejšo nagrado v glasbeni industriji.

S tem uvodom smo pravzaprav zgolj popraskali po površju obsežnega seznama dosežkov slovenskega glasbenika, ki že dobro desetletje živi in ustvarja v Združenih državah Amerike. Čeprav je oziroma naj bi bil zasidran na Univerzi v Južni Karolini, kjer je na tamkajšnji Glasbeni akademiji (School of music) zaposlen kot predavatelj in raziskovalec, je skorajda nenehno na poti, saj na leto v povprečju odigra 85 koncertov, torej približno dva na teden, bodisi kot solist, kot član duetov z Augustinom Hadelichem, Chee Yun Kim in drugimi ali pa kot gostujoči glasbenik v orkestrih, ki polnijo nekatere največje koncertne dvorane po vsem svetu.

Za Mladino je spregovoril iz Los Angelesa, kjer te dni z violinistom Martinom Chalifourom nastopa na slovitem prizorišču, v dvorani Walt Disney Concert Hall, delu velikega arhitekta Franka Gehryja in domu losangeleških filharmonikov. Ko bo tale članek iz tiskarne še topel prišel v vaše roke, bo Grgić že v Evropi, kjer bo obiskal London in Budimpešto, potem pa se bo vrnil v Južno Karolino k pedagoškemu in raziskovalnemu delu, ki ga zadnje čase povezuje s svojim podjetniškim projektom, zagonskim podjetjem Notey.

V tem startupu je Grgić razvil virtualni izobraževalni sistem Notey’s World, ki skuša učenje igranja na glasbila z igrifikacijo pedagoškega procesa približati najmlajšim. »Ogromno mladih pri učenju glasbila obupa že prvo leto, saj so mladi danes zaradi najrazličnejših dejavnikov sposobni le zelo kratkotrajne pozornosti in so navajeni na hitre povratne informacije, učenje glasbila pa je seveda zelo dolgotrajen proces. Zato smo razvili tehnologijo, ki omogoča, da z glasbilom, denimo s kitaro, upravljajo videoigre, zaradi česar dobijo več motivacije za učenje in vajo, saj videoigre omogočajo sistem instantnega nagrajevanja, kakršno je sicer v običajnem, tradicionalnem izobraževalnem procesu tako rekoč nedosegljivo,« pojasni Grgić. Podjetje Notey za zdaj še razvija produkte in snubi vlagatelje iz Silicijeve doline in onkraj, a je v manj kot enem letu pridobilo že več kot deset tisoč uporabnikov in začelo sodelovati s 40 glasbenimi šolami, zato se mu verjetno obeta svetla prihodnost. Na razvijanje sodobnih igrificiranih izobraževalnih orodij za učenje kitare je zdaj osredotočeno tudi Grgićevo raziskovalno delo na Glasbeni akademiji Univerze v Južni Karolini, kjer sicer predava in uči nadobudne študente kitare. Tem se kot mentor posveča vsakemu posebej na štiri oči (in šest strun), v njegovem mentorskem varstvu je tudi mlad protégé iz Kostarike, »ki zelo veliko obeta«, kakor z navdušenjem pove.

Letošnja nominacija za nagrado grammy mu pomeni še več kot prvi dve, saj je »v projekt vključenih veliko mojih prijateljev«, slovenskih ustvarjalcev.

Raziskovalno se tovrstnim sodobnim pedagoškim pogruntavščinam posveča šele v zadnjem času, v obdobju doktorskega študija v Los Angelesu je raziskoval predvsem odnos med vzhodnjaškimi glasbenimi tradicijami in zahodnjaškimi standardi klasične glasbe. Zanimalo ga je, kako indijska, indonezijska in bližnjevzhodna mikrotonalnost, ki jo poenostavljeno opiše kot »note med notami«, deluje v kontekstu zahodne klasike, natančneje v delih Johanna Sebastiana Bacha. Po zgledu Bachovega slovitega dela Dobro uglašeni klavir je razvil »dobro uglašeno kitaro«, nenavadno brenkalo s premičnimi prečkami in edinstveno uglašenostjo, s katero je posnel dva albuma, posvečena Bachu, Makrotonal Guitar (2018) in Mak/Bach (2021).

S slednjim je pritegnil pozornost žirantov ustanove Recording Academy, ki podeljuje grammyje. Med kar 20 tisoč prijavljenimi je bil leta 2022 izbran med pet finalnih nominirancev za nagrado grammy v kategoriji »najboljša klasična instrumentalna solo izvedba«.

Leto kasneje si je nominacijo prislužil s ploščo A Night in Upper Town, na kateri je preigraval do tedaj neznane skladbe pokojnega hrvaškega skladatelja Zorana Krajačića.

Letos pa se je že tretje leto zapored uvrstil med pet nominirancev za nagrado grammy, in sicer z albumom Entourer, s katerim, kot pravi, »pripovedujem zgodbo o tem, od kod prihajam«. Ta razsežnost plošče je večplastna: gre za poklon domačim krajem, ker ploščo močno zaznamuje balkanski melos (dobršen del albuma zavzema Firštova priredba Balkanske plesne suite), poleg tega je ploščo soustvaril s kolektivom slovenskih ustvarjalcev in glasbenikov: album kot skladatelja podpisujeta Leon Firšt in Nina Šenk. Grgić ga je posnel v sodelovanju z zasedbo Ensemble Dissonance, projektom violončelista Klemna Hvale, snemanje pa je v studiu RTV Slovenija v Ljubljani potekalo pod taktirko Janje Velkavrh. Ta ima v Grgićevem srcu posebno mesto, saj ga je prvič snemala že pred 25 leti, ko je bil še 12-letni »wunderkind«, čudežni, nadarjeni otrok.

Skratka, 2. februarja lahko držimo pesti za moštvo slovenskih glasbenih velemojstrov, ki se potegujejo za najuglednejšo nagrado v celotni glasbeni industriji. Grgić ob tem pravi, da mu letošnja nominacija pomeni še več kot prvi dve, pri katerih se je za nagrado potegoval s solističnimi izdelki. »To je v mojih očeh precej večji dosežek, saj je v projekt vključenih veliko mojih prijateljev,« pravi.

»V klasični glasbi ti to, da te opazijo pri ustanovi Recording Academy, odpre ogromno vrat in te v očeh ključnih ljudi legitimira kot vrhunskega glasbenika.«

Kategorija, v kateri je letos nominiran že tretjič, je v primerjavi z glavnimi mainstreamovskimi kategorijami sicer precej robna. Še zdaleč ni deležna takšne medijske pozornosti kot tiste najbolj izpostavljene, nagrade za popularno glasbo, denimo izvajalec leta, plošča leta in podobno. A hkrati sam opaža, da imajo nekoliko obskurni, specializirani grammyji, kot so denimo tisti za najboljšo komorno glasbo, najboljšo operno glasbo in klasično instrumentalno solo izvedbo, po svoje še večjo težo od tistih, ki jih podeljujejo pop velikanom. Kot pravi, so »grammyji za pop izvajalce le neka dodana vrednost, nekakšna češnjica na vrhu torte, saj so zanje glavne lovorike pravzaprav predvsem veliko prodanih plošč, razprodane turneje in milijoni predvajanj na pretočnih platformah. V sektorju klasične glasbe pa ti to, da te opazijo pri ustanovi Recording Academy, dejansko odpre ogromno vrat in te v očeh ključnih ljudi legitimira kot vrhunskega glasbenika.« To je na lastni koži občutil že po prvi nominaciji, ki je opazno vplivala na nove karierne priložnosti. »Če ne bi imel naziva večkratnega nominiranca za to nagrado, absolutno ne bi bilo letošnje sezone igranja s simfoničnimi orkestri, s katerimi zdaj redno nastopam,« opaža.

A pravzaprav ga veliko bolj kot podelitve uglednih nagrad, akademska kariera in gala koncerti »izpolnjujejo projekti, s katerimi skušam narediti nekaj dobrega za sočloveka,« pravi. Najsi gre za konceptualne projekte z družbenokritičnim sporočilom ali namenom ozaveščanja ali pa denimo za humanitarne projekte, ki jih poganjajo altruistični vzgibi, Grgić skuša položaj, ki si ga je izboril v svetu klasične glasbe, izkoristiti za dobra dela. Sodeluje na primer s fundacijo Bosana, ki zbira sredstva za socialno ogroženo bosansko mladino, pomaga pa tudi pri zbiranju sredstev za šolnine za deprivilegirane študente glasbe iz Južne Amerike. Nedavno je v sodelovanju z velikim skladateljem filmske glasbe Michaelom Abelsom, prejemnikom Pulitzerjeve nagrade za glasbo in tesnim sodelavcem režiserja Jordana Peela, v newyorški dvorani Carnegie Hall priredil koncert Borders, ki se je sporočilno osredotočal na begunsko krizo. Še en tovrsten človekoljubni projekt, na katerega je še posebej ponosen, je Cinema Verismo, v okviru katerega je ustvarjal priredbe filmske glasbe iz klasičnih hollywoodskih filmov, namenjene bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo in demenco. Kajti »celo bolniki z zelo hudo demenco lahko ob melodijah, ki so jih poslušali nekoč, podoživljajo svojo preteklost in spomine na glasbo, ki je v preteklosti bogatila njihovo življenje,« pojasni Grgić. In doda: »Spomini na glasbo so tisti, ki umrejo zadnji.«