Julie molči

za

Velika tišina.

Julie (Tessa Van den Broeck) je odlična tenisačica, veliki belgijski teniški up, ponos prestižne teniške akademije. Svoje življenje je podredila tenisu. Onstran tenisa – onstran nonstop treningov – ni ničesar. Ko pa neka tenisačica, nekdanji up, Juliejina predhodnica, naredi samomor, sprožijo preiskavo proti njenemu trenerju, ki je zdaj Juliejin trener. Suspendirajo ga. Preiskava strese akademijo. Toda Julie, ki naj bi pričala, sklene, da bo raje molčala.

Zakaj molči? Ker ima korist? Ker noče ogroziti svoje kariere in svoje vizije tenisa? Ker se noče izpostavljati? Ker ga noče uničiti? Ker ima o vsem tem ločeno, bolj niansirano mnenje (navsezadnje, že sami treningi izgledajo kot spolni akti, kot figure veneris)? Ker kot vrhunska športnica pozna logiko dominacije, »težkih« trenutkov, travme in preživetja? Ker jo je favoriziral? Ker verjame, da mu nekaj dolguje? Ker misli, da je sama kriva? Ker vse nenehno le ponotranja? Ker se zaveda visokih tveganj sodobnega vrhunskega športa? Ker ne verjame v perfektnost? Ker se preveč dobro obvladuje? Ker pada na finte? Ker noče padati na finte? Ker je nehal, ko je rekla, naj neha? Ker je ne pomenil ne? Ker ni besed, s katerimi bi lahko izrazila to, kar hoče? Ker je preveč osamljena? Ker živi preveč v svojem svetu? Ker hoče le preživeti v tem svetu ženskih tišin, neizrečene toksičnosti, zamolčane podrejenosti in iger spolne moči? Ali ker misli, da bo njen molk povedal več kot njene besede? In v tem filmu je manj res več.