Območje preživetja

za

Predator.

Postapokaliptični šoker Območje preživetja, v katerem so redki preživeli pred orjaškimi, pošastnimi, insektoidnimi predatorji, ki so pred tremi leti požrli človeštvo, varni le nad 8000 čevlji nadmorske višine, potemtakem nad 2438 metri, deluje zelo alpsko – no, zelo slovensko. Če bi se dogajal v Sloveniji, bi bili Slovenci, ki bi preživeli uvodno apokalipso, na Dovškem Gamsovcu, Pelcu nad Klonicami, Mali Grintovec, Škrnatarici in Vršakih že na varnem, medtem ko bi bili na Koroški Rinki, Kukovi špici, Črnem voglu in Križu križani in odpisani – bili bi prenizko. In ko bi jih trgali, cefrali in žrli predatorji, bi lahko preklinjali – nad tisoč metri je vse dovoljeno. »Ne vemo, zakaj smo varni nad 2438 metri,« slišimo v Območju preživetja, toda stavim, da to vstajenje predatorjev ni brez zveze s podnebnimi spremembami. Ne da to ljudi zadrži nad 2438 metri – če bi jih, potem ne bi bilo filma. Groze. Napetosti. Šokerja.

Will (Anthony Mackie), rezident skalnega gorovja, mora nujno v dolino, v opustošeni Boulder, s sabo pa vzame dve sopotnici, Katie (Maddie Hasson), ki dobro ljubi, in Nino (Morena Baccarin), ki dobro ubija, tako da morajo preživeti serijo pasti, v katere jih spravijo pošasti – žičnico, tunel, bolnišnico, gozd. Če kdo vzklikne, »zdaj sva v pasti«, pomeni, da nista – in da je tam dovolj jeklenk, s katerimi lahko odpihneš pošast. Kot v Žrelu. In Območje preživetja, enostaven, efekten, eleganten B-film, je po malem Žrelo (in Predator), še bolj pa Tiho mesto in Birdbox, le da pošastim ne gre na živce zvok oz. vid, temveč Triglav.