21. Animateka bo pokazala, zakaj se živali ne bojijo konca sveta

Če boste hoteli videti enega izmed najboljših filmov leta, boste morali na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo – v Kinodvoru, Kinoteki in Stari mestni elektrarni v Ljubljani – odvrtel med 2. in 8. decembrom. Ja, eden izmed najboljših filmov leta je animiran – in ni ameriški ne francoski, britanski ali italijanski, temveč latvijski. Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, izgleda kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva. Zemljo nasledijo živali, ki se brez besed zapodijo za sivo-črno mucko, toda zlagoma se na čolnu, verziji Noetove barke, oblikuje solidarna živalska ekspedicija (mucka, kapibara, lemur, labradorec in ujeda), ki drsi po reki in brez dialogov občuduje monumentalne ruševine izumrle civilizacije, novi krasni svet brez ljudi – čisti, ganljivi, ekspresivni, pustolovski, radikalni, transcendentni, mijazakijevski zen. Ne, živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile. Bile bi odveč. Sveta ni več. Izginil je. Uničile so ga živali, ki so govorile. In drugi val povodnji – verjetno ekstremne posledice podnebnih sprememb – šele prihaja. Ljudje bodo živali ogrožali še dolgo po svojem izumrtju.

Animateka bo ob neizmerni kopici kratkih filmov prikazala tudi nekaj finih animiranih celovečercev, med drugim Sultanine sanje, ki nas odpeljejo v Ladylandijo, indijsko feministično utopijo, v kateri je #MeToo uradna »nacionalna« politika (ženske vladajo, moški so doma, nasilje je pod kontrolo), in legendarne Dogodivščine princa Ahmeda, animacijo s silhuetami, ki jo je leta 1926 – po zgodbah iz Tisoč in ene noči – ustvarila nemška avantgardistka Lotte Reiniger (eden izmed prvih animiranih celovečercev v zgodovini) in ki nas odpelje v »eksotične« dežele, v katerih lahko moški žensko dobi le tako, da jo kupi, zamenja (za mehaničnega letečega konja) ali ugrabi. Rekli boste: oh, Dogodivščine princa Ahmeda bi danes – zaradi seksizma in eksotizacije – črtali! Ne, au contraire: Dogodivščine so v popolni resonanci z dogodivščinami naše dobe, ki jo obsedajo denar, trgovanje, čudesa, duhovi, princese, čarovnice, sovraštvo, nenehna vzburjenost in razpad dvoumnosti.

»Življenje je mogoče razumeti le za nazaj, toda živeti ga je treba naprej,« slišimo v Spominih nekega polža, morbidnih stop-motion spominih odbite, burkaste, obešenjaške, tristramshandyjevske in osamljene Gracie Pudel (skoraj Amélie), zgovorne, zelo navedljive in nalezljive fenice polžev (in hčerke zapitega animatorja), ki so jo vzgajali swingerji, Søren Kierkegaard, razpoke, Sylvia Plath in tesnoba ter katere najboljša prijateljica je fukala z Johnom Denverjem na helikopterju. A to ni še nič – sodnik tu med sojenjem masturbira. Saj ga potem odpustijo.

Rekli si boste: vau, kako propulzivni, ambiciozni in alternativni so pravzaprav animirani filmi – Adam Elliot, oskarjevec (Harvie Krumpet), je Spomine nekega polža ustvarjal osem let. In kaj vse si lahko animirani filmi privoščijo! Da bi se igrani film dogajal leta 1918, 1943 in 1978, v treh preteklostih, ki terjajo ekskluzivno scenografijo in kostumografijo – nemogoče. Predrago! Nikjer, črno-beli celovečerni prvenec Simoneja Massija, ki ga včasih prebije rdeča (kot kri), si to lahko privošči – le nekaj potez in že nas imerzivno preseli v leto 1918, da začutimo posledice prve svetovne vojne, pa v leto 1943, da začutimo posledice fašizma, in v leto 1978, da začutimo posledice »svinčenih let« in neofašizacije. Animacija je – kljub lirični risanosti – tako imerzivna, da vas bo bolečina malih, anonimnih, kronično prikrajšanih ljudi, ki desetletja izkušajo teror elit, kapitala in fašizma, dobesedno ožulila.

In ker smo že ravno pri terorju: Ben, entuziastični, zatreskani dvanajstletni protagonist stop-motion groteske Na polno! (Kristina Dufková), je to, kar jé, zato ga vsi zbadajo, zasmehujejo in žalijo – in ne preostane mu drugega, kot da gre na brutalno dieto, da torej zaradi drugih spremeni izgled. Ni hujšega terorja.

Če hočete kaj poskočnejšega, si poglejte Indigo modro (László Csáki), »prvi madžarski animirani dokumentarec«, ki se dogaja takoj po padcu komunizma, ko si Madžari zaželijo železniških potovanj na Zahod, a nimajo denarja, pa jih začnejo z lažnimi železniškimi vozovnicami zalagati trije ekstatični prijatelji, ki ugotovijo, kako s pomočjo indigo modre ponarediti vozovnico, ki te zastonj odpelje v zahodne daljave. Svoboda vedno pride kot jutro po neprespani noči, ali bolje rečeno – svoboda vedno terja in vključuje tveganje, nevarnost, željo, domišljijo, inteligenco, sanje, pa čeravno represije ni več in čeravno lahko počneš, kar hočeš. Novo in neznano ni nikoli brezrazredno in postkapitalistično, v kapitalizmu pa je vse biznis, tudi solidarnost.