Tone Frelih: Kalne vode

+ + +

Sumljiva poslovna partnerstva

Tone Frelih (1945) je serijski pisec kriminalk, zato ni čudno, da se je v petnajstih letih od izida romana Usodna laž, s katerim se je serija pričela, kadrovsko menjala in pomlajevala tudi ekipa kriminalistov, ki rešujejo umore. Pri tem je značilno, da so Frelihovi vodje preiskav osebnostno neizstopajoči; Dornik, prvi v vrsti, je bil skoraj mož brez posebnosti, profesionalec, ki je strogo ločeval zasebno od poklicnega, čeprav ga je pisanje spremljalo tudi zasebno. Habiča, njegovega naslednika, so hoteli po nepopustljivem drezanju v afero z orožjem, tokrat z letali pilatus, v katero so bili vpleteni najvišji, kazensko in poniževalno premestiti. Nakar je, simptomatično za slovensko kriminalko, pobegnil med zasebnike, vendar je tudi tokrat povezan s primerom, saj je po moževem naročilu oprezal za izginulo. Zato sodeluje z Lenko Meglič, ki zdaj sicer suvereno vodi preiskavo izginule bančne uslužbenke, vendar ji nasveti izkušenega kolega pridejo še kako prav. Predvsem nasveti, kako pridobiti dokaze, da bi imeli pred sodiščem neizpodbitno veljavnost.

Tudi Frelih enako kot vodilna in najpogosteje omenjana pisca kriminalk, Golob in Demšar, v svojih kriminalkah opozarja na zaplete pri legalnem pridobivanju dokazov, na njihovo izpodbitnost v praksi. V Kalnih vodah, zgoščeno in povedno podnaslovljenih »o gospodarskem kriminalu in družinski drami«, gre predvsem za zaplete z odvetnikom izginule bančne uslužbenke, zaposlene na oddelku za posojila. Odvetnik se trmasto izogiba vsakršnemu dajanju podatkov in se pri tem sklicuje na poklicno molčečnost, kadar poskušajo iz njega iztisniti karkoli za preiskavo uporabnega, pa mobilizira prijatelja tožilca.

Frelih bolj kot na globoko izpisane značaje preiskovalcev stavi na njihovo delovno funkcionalnost, motivacija in karakterizacija sta v ozadju, bolj pride do izraza kolektivna narava preiskovalnega dela. Čeprav, presenetljivo, vodja kriminalistov Lenka Meglič marsikaj opravi na lastno pest in ne čisto pokrito, vse od trenutka, ko jo obišče nadvse čudaški – v kriminalki moramo to razumeti kot sumljiv – možak, ki hoče izginulo ženo nazaj in je še prej s tem namenom najel zasebnega detektiva. Zgodba od prej in iskanje izginule se tako prekrijeta, izkaže pa se, da gre za javno-zasebna partnerstva pri gradnji objekta s sumljivo namembnostjo v eni od okoliških manjših občin, zraven so grobi pritiski na novinarje, ki hočejo nečedno španovijo razkriti.

Posojila, stečaji, pritiski na organe odločanja, politično kritje hrbta gospodarstvu in prepletenost kriminala, politike ter s kriminalom in grožnjami izsiljenega razvoja infrastrukture so tokrat v ospredju, Frelihova kriminalka Kalne vode pa s tem razkriva družbene simptome in dreza v podtalno delovanje in prepletenost velikih sistemov. Da rešijo vse, na sodišče pa pripeljejo samo krvne delikte, da imajo krivci za drugo krit hrbet in ostanejo nekaznovani, je ena od stalnic domačega pisanja na temo.