Komentar / So res vsi enaki?

Janko Lorenci

6. 12. 2024  |  Mladina 49  |  Kolumna

Na desnici nič bistveno novega. Odprto ostaja, ali bo Logar prišel v parlament in koliko volivcev bo odščipnil SDS in NSi. Kaj bo storil potem, je jasneje: če bo jeziček na tehtnici, bo pomagal spraviti Janšo na oblast. Z levo sredino bi se povezal le, če bi bila nesporna zmagovalka volitev.

Formalno sicer navija za mešano koalicijo, saj je »stopiti skupaj« njegova mantra in edini program. Za zagovornike takih povezav bi bila idealna poroka med SDS in vodilno levosredinsko stranko. Za veliko koalicijo navijajo tudi gospodarska združenja, ki pa so čisto zadovoljna tudi z Janšo. Pač zato, ker SDS zagovarja nizke davke, čim manj regulacije itd. – skratka, njena socialnost je lažna. Pod takimi strankami živi povprečen človek slabše. A združenja ljubezen do našega trdorokca skrivajo, ker je pri večini na slabem glasu.

Velika koalicija bi bila škodljiva. Če bi se povezali Golobova Svoboda in Janševa SDS, kot dodatek pa morda še Logar ali SD, bi v obeh protagonistih in v celoti še bolj prišla do izraza neoliberalna, asocialna plat. Velika dva bi si razdelila fevde, glavno besedo pa bi imel Janša, tako da bi trpela tudi demokracija. Enako bi bilo z zelenim prehodom. Taka povezava bi se lahko na oblasti zasidrala za več mandatov, Slovenija pa bi stopila na pot nazadovanja.

Dokler je SDS janševska, naj velika koalicija ostane tabu. A počasi se bližajo volitve, nakazuje se zmaga Janše s sateliti in potem smo v godlji. Če Janši prepreči zmago kak nov novi obraz, pa se bo najverjetneje ponovila stara zgodba: nepreverjen premier z na hitro skrpucano stranko, nato osipanje znova razočaranih volivcev.

Zato se zdi najbolje, da sedanja koalicija dobi še en mandat. Trenutno ji gre bolj mršavo, a vse ni izgubljeno. Za še en mandat pa je potrebno vsaj dvoje – Golobova osebna »katarza« in jasen zasuk celotne koalicije.

Golob ostaja personifikacija oblasti. Njen slabi glas je njegov osebni neuspeh. Zaupanje in avtoriteto je večidel izgubil zaradi nastopanja, ki včasih meji na nastopaštvo – vedno hoče impresionirati, siplje velike obljube in napovedi, ki jim običajno ne sledi nič. Drži se ga tudi glas podaljška energetskega lobija in glasnika prej bogatih kot navadnih ljudi. Hkrati ima slab občutek za ljudi (glej oklepanje Loredana, šibek kabinet, imenovanja nekaterih ministrov …).

Si lahko premier še ustvari drugačno javno podobo, začne nastopati stvarno, se izrecno odpove nuklearki, se obda z drugačnimi ljudmi? Motiviran bi moral biti: lahko je ali koristen za večino in dobi še en mandat ali pa se poslovi kot luzer, kot še en klavrn, spodletel novi obraz. Ki ostane bogat, a ga zapravljeno premierstvo spremlja vse življenje.

Pomembnejši je zasuk celotne koalicije. Zasuk kam? Nauk ponuja dogajanje na Zahodu. Liberalne oziroma levosredinske oblasti, zdaj povsod v defenzivi in pod pritiskom skrajne desnice, večino zanemarjajo, rade pa se ukvarjajo z identitetnimi in specifičnimi problemi manjšin, čeprav se večina prebivalstva za njihove težave ne briga. To večino lahko zmerna politika kot celoto, mimo njenih delitev, nagovori in prepriča z ukrepi, ki ji otipljivo izboljšajo življenje in dajo občutek varnosti. Taki ukrepi se po malem nanašajo na stvari, na katerih jaha skrajna desnica (npr. priseljevanje), zlasti in predvsem pa na socialni in ekonomski položaj večine. Posluh za njene potrebe, občutljivosti in frustracije seveda ne pomeni, da gre zanemariti manjšine. A fokus mora biti na večini.

Zanjo (za revnejše sloje in srednji razred) storiš največ, če ji omogočiš, da pride do stanovanja, spodobne plače in v redu javnih služb. Golobova koalicija je nekatere premike k bolj solidarni Sloveniji napravila ali vsaj resno nakazala (minimalna plača, popoplavna pomoč, plačni dogovor s sindikati …), a to očitno ni dovolj. Če hoče ostati na oblasti, mora povprečnega Slovenca z dejanji (npr. s premoženjskim davkom še v tem mandatu) in pametnim komuniciranjem prepričati, da misli nanj bolj kot na anderliče, brodnjake, batagelje, šešoke … Morala bo torej napraviti miselni preskok, opustiti neoliberalne samoumevnosti, se nehati identificirati z bogatimi. To ni lahko, a če preskoka ne bo, ne bo niti politične prihodnosti. Premier, vse koalicijske stranke in poslanci imajo za zasuk živ interes. Svoboda, Levica in SD lahko po volitvah izginejo, samo goli antijanšizem jih ne bo rešil.

Slabe trende je še mogoče obrniti. Do volitev je leto in pol, koalicija ima dovolj poslancev, da lahko uveljavi tako rekoč karkoli, nekaj je že narejeno ali začeto, denarja je kar veliko, samo prioritete je treba spremeniti. Trump je svarilo tudi za Slovenijo. Če se leva sredina ne bo zdrznila, temeljito korigirala in izstopila iz dosedanjega vzorca vladanja (k temu spada tudi hitra zamenjava direktorja policije Jušića in notranjega ministra Poklukarja), se bo prej ali slej zgodilo najslabše, razočarani volivci bodo rekli: saj so vsi enaki, pa naj bo Janša ali Logar. Dokončno razočaranje nad Golobom lahko dokončno zatre tudi iskanje novih obrazov. In potem?