Pa tako lep dan je bil

zadržan +

Slovenske pošasti.

Slovenski filmar z daleč največjim opusom je Julij Zornik – oblikovalec zvoka. Njegove zvočne pokrajine so mojstrovine. Unikatne. Sui generis. Takšna je tudi njegova zvočna pokrajina v filmu Pa tako lep dan je bil. Toda če to zvočno pokrajino odmisliš, ostane le sprehajanje po slovenskem gozdu. In občasno opotekanje in spotikanje. Tu ni nobene napetosti, kaj šele urgentnosti, a bi morala biti, saj gre za triler o štirih prijateljicah, Manci (Katarina Čas), Trini (Nina Ivanišin), Izi (Tina Vrbnjak) in Taji (Ula Furlan), ki v gozdu, kjer naj bi preživele »sestrski« vikend, trčijo ob »naravo«, »naravne« moške in »naravne« rituale, kot so seksizem, mizoginija in objektiviranje žensk. Razlog več, da vsaka komunikacija izgleda kot posilstvo ali pa uvod vanj. Še celo reševalci so nadlegovalci. Klop – Ixodoidea – tu ni najhujše, kar se ti lahko zgodi.

Ja, narava je lepa, a grozljiva, spolni trg je za ženske čedalje iluzornejši (»Tipi so brez jajc«) in napornejši (»Punce čakajo princa na belem konju, na koncu pa pride samo konj«), prekarizacija žensk kliče akcijo (»Redne službe nimam, rednega tipa nimam, edina redna stvar v mojem lajfu je menstra«), ženske svojega dolga ne morejo nikoli odplačati (»Če mi jajca poguncaš, ti dam 50 procentov popusta«), toda zmešana, toksična, degenerirana družina (Jure Henigman, Janez Starina, Barbara Ribnikar), na katero prijateljice naletijo sredi gozda (to je njihov Teksaški pokol z motorko), v gozdu ne bi preživela niti ene noči. Prijateljice se vsem tem »divjim« toksičnim moškim vedno zlahka izmaknejo. Slovenski moški so tako slabe in tako patetične in tako nesposobne pošasti, da so ženske prisiljene žreti druga drugo. Če ne, ne bi bilo filma. Dan pa tako lep. In zvočen.

Gpv93NpTaOA