Heretik

za +

Bridget Jones v zajčji luknji.

Saj poznate tiste čedne mormonske fante, ki kar žarijo od zanosne vljudnosti in sosedske ljubeznivosti – in trkajo na vrata. V morbidnem, klavstrofobičnem Heretiku, gnanem z aristotelovsko enotnostjo kraja in časa dogajanja, pa imate dve čedni mormonski dekleti, misijonarki, sestro Barnes (Sophie Thatcher) in sestro Paxton (Chloe East). Ja, žarita od vljudnosti in ljubeznivosti in naivnosti. In ja, potrkata na vrata. Odpre jima Hugh Grant (alias gospod Reed), toda ne Hugh Grant z Notting Hilla, temveč Hugh Grant iz pekla. Paddington 2 ni bil še nič. Kar pa naj vas nikar ne zavede – še vedno je šarmanten, še vedno je rahlo zmeden in izgubljen, še vedno je zabaven in še vedno je zapeljiv, le da ju ne skuša zapeljati v romantično zvezo s sabo, marveč v romantično zvezo z edino pravo religijo, »the one true religion«. Ne da je njuna agenda kaj bistveno drugačna – tudi onidve gresta nadenj z religijo. In v tej stari, samotni, temačni, brezizhodni vili, ki ni brez globokih, prostranih, gotskih katakomb, se zgodi spopad civilizacij. Trk teologij. Ven – v svobodo – ne moreta, telefon pa ne vleče.

»Religija je le sistem kontrole,« dahne gospod Reed, vsevidni, vsevedni in vsepovsodni teološki perverznež, ki ve vse o veri in dvomih, o religiji in hereziji, in ki trdi, da religije le imitirajo druga drugo (tako kot pesmi imitirajo druga drugo, recimo Creep, via Radiohead, in The Air That I Breathe, via The Hollies) in da nobena ni »prava« (razen metareligije, ki jo je odkril on), zato sklene, da bo testiral njuno »organizirano« vero. Daje jima vsemogoče izzive – tako priložnosti za svobodno izbiro kot priložnosti za ponovno vstajenje in posmrtno življenje. Ni hudičev odvetnik, ampak hudič. Vera pač vedno pride s pastmi, slepoto, strahom, napetostjo, grozo, terorjem, pravimi odgovori na napačna vprašanja, halucinacijami, ekstazami, kriki, tišinami in dvomi – in testi. In kakopak nasiljem, no, vprašanjem: kdo bo koga prej spreobrnil in kdo se bo bolj podredil Višji sili?