Tukaj

zadržan +

Najina ječa.

Robert Zemeckis je daleč od Forresta Gumpa, Brodoloma in Stika, sploh pa od trilogije Nazaj v prihodnost, toda vse to zdaj nostalgično sintetizira v eksperimentalnem filmu Tukaj, v katerem fiksna kamera strmi v življenja, ki se – iz slik v sliki – prižigajo v dnevni sobi. Trik je v tem, da se ta soba nahaja v kolonialni primestni hiši, ki stoji tam, kjer so se nekoč sprehajali dinozavri, kjer so se nekoč ljubili staroselci in kjer se je nekoč rodil Benjamin Franklin, v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju v tej dnevni sobi živijo številni pari (izumitelji, piloti, libertinke, trgovski potniki ipd.), sredi dvajsetega stoletja, v dobi Forresta Gumpa in Jenny, pa se v njej ljubita angelska najstnika Richard in Margaret, ki ju igrata digitalno pomlajena Tom Hanks in Robin Wright ( ja, digitalno pomlajena kot Robert De Niro v Scorsesejevem Ircu).

Jenny zanosi – in ta soba, en in isti kader, postane njun dom, njuna ječa, njuna diorama, njun muzej »pomembnih« trenutkov, njuno bojišče (»Kaj je narobe s tem, da si žena?«), njun števec časa, njun stroj za spomine. Leta minevajo, starata se, ozirata se nazaj, preplavljena s čustvi, melanholijo, razočaranji, obžalovanji ipd., ki jih objema artificielnost – artificielnost te sobe, artificielnost enega in istega kadra, artificielnost primestja, artificielnost americane, artificielnost družinskih praznikov in artificielnost digitalnega de-aginga. Vso to artificielnost – simptom digitalne dobe, v kateri se več nihče ne stara, v kateri se na istem kraju koncentrirajo brezmejne količine časa in v kateri se vsi rojevajo iz slik v slikah – pa je mogoče razumeti na dva diametralno nasprotna načina: po eni strani jo lahko razumemo kot znak artificielnosti čustev in spominov (čustva so precenjena ipd.), po drugi strani pa jo lahko razumemo kot namig, da čustva in spomini potrebujejo ogromno artificielnosti, da brez nje ne morejo in da ni nič avtentičnejšega od artificielnosti, ki poganja čustva. In spomine.