J. Bernlef: Tvarina uma

+ + + +

Tesnobno drsenje v temo

J. Bernlef je psevdonim nizozemskega pisca Hendrika Jana Marsmana (1937–2012), ki ga je povzel po flamskem konvertitu v krščanstvo in svetniku iz 8. stoletja, ker je bil njegov soimenjak znan pesnik. Tvarina uma, ki nas že z naslovom opominja na nesnovnost in neulovljivost zavesti, na meandre njenega generiranja in obnavljanja, je njegovo najbolj priljubljeno delo.

Roman se začne nedolžno in idilično, ko upokojeni uradnik Klein, prej zaposlen v skrivnostni agenciji za ribiške kvote, enem nepotrebnih in samonamembnih teles, zdaj iz Nizozemske preseljen na obale Bostonskega zaliva, sprehaja psa in težko čaka pomlad. Zima ga zbije in je bolj pozabljiv, bolj odsoten, se mu zdi. Na običajni sprehajalni poti se ustavi v baru in tam vidi svojo bivšo, se mu zdi, ki ga je davno, pred približno pol stoletja povabila v prijateljičino kamro, in še zdaj mu zagomazijo mravljinci ob spominu, kako se je vpeljal v erotiko. Čudi se, da se ni postarala, ampak saj je vajen, da se mu kaj pritakne in zamakne. Potem se začnejo zadeve zapletati. Žena, ki ga napeljuje k reševanju križank ali mu svetuje počitek in mirovanje, da si bo opomogel in se bo bolje odzival, pokliče zdravnika in skupaj gledajo fotografije s poročnega in drugih potovanj. Ona ob tem vse več joka, on ima vse pogosteje občutke krivde, pojavljajo se miselne praznine. Recimo, ko se odpravi v službo in po napornem iskanju aktovke, ki je za čuda prazna papirjev za sejo, najprej z izvijačem in kladivom načne lastna vrata, potem še vrata vikendašev iz soseske. Prepričan, da je tam služboval.

Potem gre naprej in navzdol, neustavljivo, občasno je presenečen nad tujim jezikom, s katerim je obdan, zato se mu zazdi, da je spet vojna in okupacija, kot je bila tista v štiridesetih letih, ki se je spomni po lakoti in previdnosti zaradi sosedov kolaborantov, ki bi lahko prijavili njihov radijski sprejemnik in bi bilo vse narobe. Pri nekaterih gre počasi, pri njem pa hitro, napol ujame ženino razlago. Upadanju kognitivnih sposobnosti sledijo dezorientiranost v prostoru in času, včasih mučno iskanje besed, ki nikakor ne spolzijo s konca jezika, drugič spet briljanten občutek za podrobnosti, če gre za oddaljene dogodke ali doživete podobe. Ob hkratni izgubi občutka za tisto bližnje, za dejavnosti in besede izpred nekaj ur.

J. Bernlef popisuje od znotraj, vse pogostejše Kleinovo čudenje pa zbujanje v ustanovi, uspešno se potaplja v njegove miselne zveze, ki se jih ne more otresti, čeprav niso (več) skladne s stanjem stvari. Počasi, kot se gasi Kleinova zavest, se trga tudi sintaksa in se izgublja središče izjavljanja in rezoniranja, konec se približuje modernističnemu molku, fragmentarnost zavesti pušča sled v sami pisavi, kar je dosledno netolažniška, nesentimentalna in skladno izpeljana strategija tega pisanja.