Revnim je treba subvencionirati elektriko

Kako velika je v Slovenij in posebej še v Ljubljani težava z individualnimi kurišči? In kako ob tem razumeti, da je bilo zgolj letos prek Eko sklada razdeljenih 6,77 milijona evrov subvencij za skupaj 1798 kurilnih naprav na lesno biomaso? 

Onesnaženje zraka, ki ga povzroča ogrevanje (individualnih) bivališč z biomaso, je globalen problem. V okolici Alp, kamor spada Slovenija, je ta težava še posebej očitna, saj nas večina živi v dolinah in kotlinah, kjer se onesnaženje ne razredči. Ljubljanska kotlina je odličen primer tega: vse, kar spustimo v zrak, ostane zaradi geografije in vremenskih razmer pozimi dalj časa v kotlini, zato so obdobja onesnaženosti zraka tako dolga. Težava ni samo gorivo, pač pa način zgorevanja: če je zgorevanje neučinkovito, naprava spušča v zrak velike količine delcev in organskih plinov. V starih kurilnih napravah je zgorevanje neučinkovito, peči na drva so tako lahko resna težava.

Subvencioniranje menjave peči je lahko delno uspešen ukrep. Z menjavo stare peči z novo, kar tudi subvencionira Eko sklad, zmanjšamo izpuste tako imenovanih primarnih delcev, dober primer je črni ogljik. Žal pa s tem ne zmanjšamo dovolj izpustov organskih plinov, ki v atmosferi oksidirajo in se kondenzirajo, tako da iz njih nastanejo (sekundarni) delci. Ti najbolj vplivajo na zdravje. Zato ne zagovarjam menjave peči na biomaso, pač pa centralizacijo in prehod na toplotne črpalke. Vse to mora biti subvencionirano, kot je zdaj, postopki preprostejši, subvencionirana pa mora biti tudi električna energija, saj je kurjenje biomase posledica ekonomske revščine, zato subvencija za napravo in namestitev ni dovolj. Revnim je treba subvencionirati elektriko.

Naj bi projekti, ki jih načrtuje Ljubljana, vodili do rešitev ali pa bodo zgolj prispevali k povečanju težav? Sežigalnica odpadkov, gradnja potniškega centra s skupaj 3000 parkirnimi mesti v središču, 278 parkirnih mest pod tržnico v središču?

Žal v Sloveniji nimamo načrtovanih pravih ukrepov za zmanjšanje vseh izpustov iz peči na biomaso. Centralizacija je dobra zamisel, začeli bi lahko s širitvijo toplovodnega omrežja na dele Ljubljane, ki ga nimajo. To ni samo Rudnik, ampak tudi deli Bežigrada. Individualna kurišča so ogromna težava tam, kjer so individualne hiše. Glede sežigalnice je treba izračunati in izmeriti, koliko bi prispevala k lokalnemu onesnaženju, za kar potrebujemo veliko merilno kampanjo, s katero bi določili vire onesnaženja zdaj in na podlagi tega modelirali vse vire, s sežigalnico vred. Gradnja prometne infrastrukture, katere del so parkirišča, povečuje promet in zastoje samo prelaga največ nekaj let v prihodnost. Kakršnakoli gradnja parkirišč znotraj avtocestnega obroča v Ljubljani bo poslabšala prometne razmere v mestu. Vabljenje prometa v mesto ni dobra zamisel – mestna občina je sicer že pokazala, da lahko občutno izboljšamo kakovost zraka z omejitvami prometa; z zaprtjem Slovenske ceste se je lokalni prispevek prometa h koncentracijam črnega ogljika zmanjšal za spektakularnih 70 odstotkov.

Kaj kažejo primeri iz sveta uspešnih izboljšav zraka v mestih: kaj so ključni dejavniki? 

Zgodbe o uspehu iz tujine so povezane predvsem s prometom. London, Pariz, Milano so zmanjšali promet z uvedbo omejitev in s tem prispevke prometa k onesnaženju zraka z delci. Ni pa promet glavni vir, predvsem Pariz in Milano sta primera, kjer je zgorevanje biomase najpomembnejši vir. Nihče se še ni »resno« lotil zmanjševanja onesnaženja, katerega vir je ogrevanje z biomaso. Poskusi v Franciji so podobni kot v Sloveniji – menjava peči. Zmanjšanje se je videlo, ko smo primerjali enake vremenske razmere, za delce PM10 iz kurjenja biomase je bilo zmanjšanje okoli 12 odstotkov na leto. Spremembe pri ogrevanju trajajo dalj časa, vendar je prav Ljubljana dober zgled. S centralizacijo v osemdesetih letih, ko so toplovod razpeljali po središču Ljubljane, se je »ukinila« raba premoga v individualnih kuriščih.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>