»Ljudje zmeraj bolj postajajo posamezniki, ki živijo na omejenih zasebnih parcelah«

Po zadnji raziskavi Urbanističnega inštituta okoli 80 odstotkov Slovencev živi v nepremičnini, v kateri je vsaj eden od članov gospodinjstva lastnik ali solastnik nepremičnine, in zmeraj več jih biva v družinskih hišah, ne stanovanjih (leta 2005 je v hišah živelo 55,4 odstotka vprašanih, leta 2024 pa 66,6 odstotka). Zdi se kot paradoks: v Sloveniji imamo eno največjih stopenj lastništva stanovanj v Evropi, vendar se stiske tistih, ki stanovanjskega problema še niso rešili, radikalno stopnjujejo, nepremičninski balon pa kljub napovedim nikoli zares ne poči. Raziskavo smo vzeli kot izhodišče za pogovor z dr. Milošem Koscem, arhitektom in docentom na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.

Da smo Slovenci rekorderji po lastništvu stanovanj, zdaj verjetno ni več nekaj novega. Na to opozarjate tudi arhitekti. 

Kadar opozarjamo na to dejstvo, se v javni debati kdaj zdi, kot da mislimo, da imamo v Sloveniji preveč lastniških stanovanj in da bi morali večinoma živeti v najemu. Seveda nihče nima nič proti, da bi imeli ljudje v lasti stanovanje. To je ne samo ustavno zagotovljena pravica, ampak je tudi povsem smiselna investicija prihrankov. Če je to seveda stanovanje, ki izpolnjuje svoj glavni namen: da je enota za lastno bivanje. V Sloveniji smo imeli zelo jasno zarezo v razmeroma dolgo zgodovino progresivne stanovanjske politike. Tako imenovani Jazbinškov zakon je z letom 1991 omogočil lastninjenje družbenih stanovanj, kar je bilo za del takratne generacije, ki je lahko stanovanja odkupila po nizkih cenah, absolutno plus, vendar pa naslednje generacije takšnega zakona niso dobile. Pri takšnih pomislekih ne gre za pozive, da bi bilo treba razlastiti ljudi, temveč samo za opozorilo, da je šlo pri Jazbinškovem zakonu izključno za reševanje specifičnega problema dela ene generacije – na račun vseh drugih.

Sicer z neko obljubo, da bo denar, pridobljen z odkupi, nato namenjen gradnji novih javnih stanovanj. 

Kar pa se ni zgodilo.

Kako potem danes ljudem povedati, da stanovanjske politike niso samo socialne politike, da gradnja javnih stanovanj ne pomeni reševanja vprašanja neke peščice revežev, temveč da gre za pomembno družbeno vprašanje?

Pa tudi za okoljsko vprašanje in vprašanje razvoja celotne družbe. Ne gre za subvencioniranje potreb neke manjšine, ampak za eno redkih priložnosti, da država determinira način vzdržne poselitve, ki ne bo pomenila izjemno pozidanega ali razpršenega in netrajnostno zasnovanega prostora. Javna najemna stanovanja so v državah, kot je Avstrija, namenjena vsem, s srednjim slojem vred. In če imaš pravico do stanovanjske subvencije, je zagotovo bolj smotrno subvencionirati javno gradnjo, ki ostaja del državnega premoženja, in ne dobičkov zasebnih lastnikov stanovanj. Gradnja javnih najemnih stanovanj je v resnici pomemben in gospodaren inštrument države, ki omogoča bolj ugodno zadolževanje in gradnjo dolgoročno smiselne infrastrukture. Če plačuješ 10 evrov na kvadratni meter vsak mesec javnemu stanovanjskemu skladu, to ni subvencionirana najemnina, ampak je samo prerazporeditev bremena za spodobno kvadraturo namesto kredita za 20 ali 30 let, za 40 ali 50 let. Davkoplačevalski denar se tako ne meče v žepe upravičencev do socialnega najema, kot se kdaj poskuša prikazati, ampak se vlaga v infrastrukturo, ki bo za zmeraj ostala javna. Toliko o stereotipu, da si »pravi Slovenec« postavi hišo, »zajedavci« pa dobijo zastonj stanovanje. Obenem je pomembno še nekaj ...

Povejte, prosim. 

Če danes dve tretjini ljudi živita v enodružinskih hišah in je to celo naraščajoč trend, to pomeni, da je razvojni model, ki ga Slovenija ponuja svojim državljanom, model, po katerem vsak rešuje svoj stanovanjski problem sam, čim bolj posamično in na lastni parceli, posledice pa plačujemo vsi.

Zagotovo je bolj smotrno subvencionirati javno gradnjo, ki ostaja del državnega premoženja, in ne dobičkov zasebnih lastnikov stanovanj.

Zakaj je to problem? 

S tem izgubljamo med drugim možnost javnega prevoza med točkami dela, izobraževanja in prebivanja. Če je večina države eno veliko, redko poseljeno predmestje, potem je urejanje javnega prometa v državi ne samo drag posel, ampak je tudi nesmiselno, raba avtomobilov pa posledično edini logičen način gibanja po državi, naj bodo to kratki nakupi ali dnevne migracije na delo. Pomeni pa to obenem, da moramo pri vsaki takšni hiši zgraditi tudi nekaj dodatnih metrov javne infrastrukture – mreže cest in inštalacij, za katere, drži, je treba plačati enkratni komunalni prispevek, pa vendar to postane trajni javni strošek. S spodbujanjem takšnega načina bivanja samo povečujemo probleme, ki se tičejo avtomobilizma, infrastrukture in porabe energije, ne smemo pa pozabiti niti na mehkejše vplive: na takšen način ljudje zmeraj bolj postajajo posamezniki, ki živijo na omejenih zasebnih zemljiščih in so povezani drug z drugim samo z motoriziranim prometom. Zares srečujejo se samo še v šoli, službi in nakupovalnih središčih.

Gre za pomanjkanje vizije? 

Ravno nasprotno. Mislim, da se tukaj v ozadju skriva povsem jasna vizija. To je ideja, da to preprosto ni državni problem. Pomanjkanje aktivnosti na nekem področju ne pomeni zmeraj, da v ozadju ni načrta. Gre za zelo jasen tranzicijski načrt po principu laissez-faire (tega ne bo urejala država, vsak naj rešuje svoje stanovanjske vprašanje in vprašanje transporta sam). Kadar je takšen interes države, seveda. V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo mogoče postaviti razmeroma zelo ambiciozen avtocestni križ, skoraj nič pa se ni vlagalo v železniško omrežje. Država je na področjih, ki jih je razumela kot svoj interes, intenzivno vlagala in gradila, na področjih, ki jih ni razumela kot svoj interes, pa se je aktivno izločevala. Vzemiva kot primer prenovo osrednje ljubljanske tržnice, kjer glavni del prenove tega izjemno občutljivega območja v resnici pomeni predvidena večdesetmilijonska investicija v podzemno garažno hišo, kar je, če nič drugega, povsem ekonomsko nesmotrna odločitev. Znesek, ki bi zadoščal za revitalizacijo vseh ljubljanskih tržnic v trajnostna družbena in ekonomska četrtna središča, bomo namenili okoljsko in prostorsko škodljivi infrastrukturi za motoriziran promet, ki bo uporabna skoraj izključno samo za bogatejši sloj prebivalstva. Tukaj bi morali iskati tudi tista manjkajoča sredstva, ki bi lahko šla v krepljenje javnega potniškega prometa. Problem je seveda tudi v tem, da je potniški promet še kar razumljen predvsem kot infrastruktura za dijake, osnovnošolce in starejše; kot sekundarno prevozno sredstvo za ljudi z manj družbene moči. Uporabljati potniški promet v Sloveniji na neki način pomeni, da ti v življenju ni uspelo. Dokler bo to verjel tudi vladajoči razred, se stvari ne bodo spremenile. Vse to je samo simptom istega, vztrajnega in selektivnega subvencioniranja najbolj privilegiranih v družbi. Vlaganja v javna stanovanja in javni promet zato ne smemo razumeti kot povečanje proračunske porabe, ampak preusmeritev sredstev in spodbud stran od ljudi, ki imajo že tako največ družbene moči, k ljudem, ki je imajo najmanj.

Omenili ste že Avstrijo. Na Dunaju več kot 60 odstotkov prebivalstva živi v javnih stanovanjih. Zakaj Ljubljana ne more postati Dunaj? 

Ljubljana je po svoje nekoč že bila Dunaj.

Ja? 

Kadar se primerjamo z Dunajem, zmeraj pademo v prepričanje, kako drugačen naj bi bil – germansko discipliniran, sposoben lotevati se 100-letnih projektov –, ampak če opisujemo Dunaj danes, je podobno, kot bi opisovali socialistično Slovenijo pred 45 leti. Tako kot v Avstriji ali kakšni drugi evropski zahodni državi smo imeli sprejet družbeni dogovor o gradnji javnih stanovanj, ki so jih pogosto gradila tudi podjetja in za katera se je zbiral prispevek od plač. Tako kot to počnejo na Dunaju še danes. Stanovanjsko politiko so naši sosedje gradili od 20. let prejšnjega stoletja, vmes so imeli avstrofašizem, nacizem in veliko drugih družbenih pretresov. S podobnimi zarezami pri nas dostikrat opravičujemo dejstvo, da smo opustili kakšne politike, na Dunaju pa so sistem preskrbe z dostopnimi stanovanji spet obudili po drugi svetovni vojni in uspelo jim ga je obdržati pri življenju do danes. Tudi v Sloveniji smo po vojni vzpostavili podoben, primerljiv sistem novih sosesk, v katerih velik del Ljubljančanov ali Mariborčanov živi še danes, a smo se leta 1991 temu modelu odpovedali. Načrtno smo ga razgradili.

Danes se zdi skoraj nemogoče graditi soseske, kot so Nove Fužine v Ljubljani ali denimo Nova vas v Mariboru. 

Deloma zato, ker je danes težko priti do tako velikih zemljišč. Ampak tukaj gre spet za prioritete: pri gradnji avtocestnega križa ni bila čisto nič nenavadna razlastitev z odškodnino – to je pri nas in drugod na Zahodu povsem uveljavljen inštitut, ki se uporablja, ko gre za ključno cestno infrastrukturo –, če bi poskušali podobno storiti za gradnjo nove soseske, pa bi nekateri takoj skočili pokonci, češ da gre za boljševiško razlastitev. Vseeno, danes ni več takšne zaloge zemljišč ali možnosti, da bi prišli do njih razmeroma poceni. Velja pa takoj dodati, da tudi Fužine dolgo niso bile zelo priljubljene in so veljale za »geto«. Vsaj pri ljudeh, ki soseske niso poznali. Da to niso bile, lahko potrdim, ker sem tam preživel otroštvo. Gre pa za sosesko, ki je bila zgrajena zelo na hitro in za zelo veliko ljudi. To je bil v nekem smislu šok za prostor in za vse nove prebivalce. Danes, ko so se velike zelene površine med bloki zarasle z zrelimi drevesi, so Fužine, zadnja modernistična soseska pri nas, zgrajena po vzoru skandinavskih modelov, postale tudi nekakšen mestni park. V soseski imamo veliko neograjenega, javno dostopnega zelenja ob reki, rekreacijske površine, med bloki premišljeno uvrščene šole, zdravstveni dom in trgovine ... Kar vse govori o tem, da pri načrtovanju soseske ne smeš razmišljati samo o tem, kdaj boš prodal stanovanje v njej, ampak kakšna bo ta čez 30 let in kako bo izboljševala življenje tudi ljudem, ki v njej ne živijo. Takšne soseske lahko občudujemo predvsem kot primer, kako je bistveno revnejša družba od sedanje z veliko več premisleka, kakovostno in predvsem z dolgoročno vizijo reševala ključna družbena in prostorska vprašanja. Danes je ravno nasprotno: denarja imamo preveč, čeprav je bistveno bolj neenakomerno razporejen, in smo ena najbogatejših družb na svetu, radikalnih intervencij v škodljivo prostorsko in družbeno stanje pa skorajda ni. Ne pravim sicer, da danes potrebujemo nove Fužine – potrebujemo nov model sosesk, ki bi odgovarjal na razvojne in prostorske probleme 21. stoletja.

Je primer takšne moderne soseske na primer kompleks Schellenburg v Ljubljani? 

Tako imenovanima Palais & Villa Schellenburg manjkajo vse sestavine soseske. Praktično čez cesto najdemo meščanski najemniški kompleks Dukičevih blokov iz 30. let prejšnjega stoletja, ki je tudi zasebna nepremičninska špekulacija za premožnejši sloj, vendar če primerjamo oba projekta čisto arhitekturno, vidimo, da je sama raven urbanističnega in arhitekturnega razmisleka pri drugem dosti bolj ambiciozna. Imamo prostor, ki ni zagrajen in je dostopen vsem, zelenje, kakovostne plastike in oblikovanje ... Če pogledamo Schellenburg, vidimo za ograjo zaprt kompleks s slavnostnim dovozom, kot da ste v 21. stoletju prišli v versajsko palačo. To je prostor, kamor niste vabljeni, tista parcela ni del mesta. In tudi ničesar mu ne daje. Tako neverjetno draga pa so stanovanja tam ne zaradi kakovosti hiše, ampak zaradi dostopnosti vseh servisov, kulturnih in drugih ustanov, ki jih ponuja mesto.

Ljudje zmeraj bolj postajajo posamezniki, ki živijo na omejenih zasebnih parcelah. Zares srečujejo se samo še v šoli, službi in nakupovalnih središčih.

Vso vrednost Schellenburgu daje javna infrastruktura, ki je v okolici. 

Tako je. V tem smislu je prostorski in družbeni parazit. Vse, kar dela ta stanovanja nadstandardna, so stvari, ki smo jih mi, predvsem pa naši predniki v času socializma, stare Jugoslavije in še prej Avstro-Ogrske, zgradili z javnim denarjem. Simptomatično je že samo ime »Schellenburg«, ki ga nosi po zelo ambicioznem dejanskem mecenu, ki je zgradil uršulinsko cerkev in samostan s šolo v Ljubljani. To morda danes ne deluje kot sestavni del socialne države, a v 18. stoletju cerkev ni bila samo dvorana za nedeljski obred, temveč javni objekt v polnem pomenu te besede, šola pa je bila namenjena kakovostni izobrazbi deklet. Obenem gre za objekt z izjemno kakovostno arhitekturo. Razlika med špekulantom iz 18. stoletja in špekulantom iz 21. stoletja je zelo jasna. Prvi je res predstavljal elito tistega časa in ambiciozno vlagal v vrhunsko javno infrastrukturo, hiša Schellenburg Jožeta Anderliča pa je arhitekturno dejansko samo amorfna gmota.

Vladna obljuba, da bo zagotovila sistemski vir financiranja gradnje javnih stanovanj – s 100 milijoni na leto oziroma milijardo v 10 letih obljublja gradnjo 20 tisoč stanovanj –, omejitev kratkoročnih najemov prek platform, kot je Airbnb, in napoved uveljavitve nepremičninskega davka ... Vas te napovedi navdajajo s kakšnim upanjem? 

Kar se tiče sobodajalstva, je to edina stvar, kjer že približno vemo, kakšna je predvidena rešitev in kakšen rezultat lahko pričakujemo. Na drugih področjih pa je še vedno preveč nejasnosti in bi bili za njihovo urejanje potrebni natančnejši ukrepi. Cilji so trenutno precej oddaljeni od učinkovitih rešitev, ki bi lahko na dolga leta zanemarjenem področju začeli delovati razmeroma hitro. Poleg tega manjka mehanizmov za sanacijo obstoječega stavbnega fonda, kot so dostopna posojila za energetske, potresne in funkcionalne prenove. To še posebej velja za enodružinske hiše, ki jih je veliko in pomenijo potencial za preureditev v več bivalnih enot.

Gre torej bolj kot ne samo za obliž na rano? 

Zagotovo gre za korak v pravo smer, ne razumite me narobe. Vendar pa napovedani ukrepi še vedno niso dovolj ambiciozni, da bi spremenili pravila igre v naslednjih petih letih. Gre vendarle za sanacijo stanja, ki je posledica več kot 35-letne zanemarjenosti nekega področja. Stanovanjska kriza, ki najemodajalcem povsem ustreza – tega ne smemo pozabiti –, pa se medtem poglablja. Če bi se zavedali dolgoročnih posledic takšne krize, bi oblikovali robusten in trajnosten sistem, kot je na primer dunajski. Ne smemo se zadovoljiti samo s kratkoročnimi in nizkokakovostnimi rešitvami, graditi moramo model življenja, ki bo vključeval kakovostne sosedske skupnosti in trajnostno urbanistično vizijo. Če tega ne bomo upoštevali, tvegamo gradnjo modernih »hruščovk« ali sosesk, kakršne poznamo iz predmestij Pariza, ki so postale socialni geto.

Nekateri mislijo, da gre pri napovedanih ukrepih samo za kaprice neke bojda socialistične vlade. 

Avstrijci ne spadajo med najbolj zasanjane socialiste v Evropi, pa je progresivnim modelom stanovanjskih politik tam uspelo preživeti. Ne pozabimo, da so v Angliji konservativci omogočili največjo gradnjo javnih stanovanj v 70. letih prejšnjega stoletja. Nekoč je obstajal razvojni dogovor, ki je bil samoumeven za levico in za desnico in je temeljil na širšem družbenem dogovoru, ki je priznaval, da je reševanje stanovanjskega problema stvar celotne družbe, ne zgolj posameznika ali trga. Da je v interesu vsake družbe, ki želi biti navsezadnje učinkovita, zagotoviti ljudem temeljne pogoje za življenje in jih tako spodbuditi k večji produktivnosti. V zadnjih desetletjih se je razširilo prepričanje, da bodo ljudje delali bolj zavzeto, če bodo v nenehni negotovosti, če ne bodo imeli zagotovljenih razmer, kot je streha nad glavo. Kar absolutno ni res. Po drugi strani se investitorji obnašajo popolnoma racionalno. Glavni smoter kapitala je njegovo oplemenitenje. In v Sloveniji je vlaganje v nepremičnine bistveno bolj varno, donosno in spodbujano s subvencijami kot kaj drugega. Gradnja hiše prinese 30- do 40-odstotni donos v zelo kratkem času. V primerjavi s tem je dosegati podoben donos na finančnih trgih bistveno težje in bolj nepredvidljivo. To vse omogoča država, ker ne poskuša zavirati špekulativnih apetitov.

Večkrat sva vsaj posredno že omenila javni prostor. Kako razumeti javni prostor, zakaj je pomemben in kako nanj vplivajo zasebni interesi? 

Zelo ilustrativno se je ozreti v zgodovino. Poznamo zelo lep zemljevid Rima iz 18. stoletja, ki je drugačen od zemljevidov mest, kot jih poznamo danes. Na prvi pogled je vse podobno: zasebne hiše so narisane s črno, prostori med njimi pa z belo. A ko pogledamo natančneje, opazimo, da so tudi vse cerkvene dvorane bele, tako kot trgi in ulice, tudi dvorišča zasebnih palač so bela. V 18. stoletju je vse to veljalo za javni prostor. Že v naslednjem stoletju pa smo začeli risati mesta drugače: ulice in trgi so ostali beli, vse ostalo pa smo odeli v črno. Prostori so postali bistveno bolj razdeljeni na javne in zasebne. Danes, ko se premikamo po mestih, je kdaj težko razumeti, kako zelo osiromašeno je v resnici naše dojemanje pretočnosti med javnim in zasebnim prostorom. Kar naju pripelje do Ljubljane. Tukaj živim že vse življenje. Ko smo pred skoraj 20 leti začeli zapirati mesto za promet, smo se počutili, kot da je končno nekdo prišel v zanemarjeno stanovanje in ga začel čistiti. Stvari so postale lepše, javni prostori so se kakovostno prenovili, velike površine so postali ambienti, po katerih se lahko človek sprehaja in uporablja mesto. Vendar smo prebivalci mesta počasi ugotovili, da to mesto ni bilo prenovljeno izključno za nas. In da so se številni znašli pod »metlo« – ne samo pločevina, ki se je večinoma samo preselila v drage garaže pod zemljo, iz mesta so pometli tudi ljudi, ki si niso več mogli privoščiti živeti tukaj, ali skupnosti, ki so pomembno oblikovale podobo mesta. Z zamikom smo se zavedali, da v našem »najlepšem mestu na svetu« nekateri niso več dobrodošli, prenovljeni prostori pa so postali bolj ali manj samo fotogenično ozadje.

Živimo v državi, kjer je mogoče brez problema graditi zlate nebotičnike, zelo težko pa je zgraditi knjižnico.

Kot nekakšen muzej ali galerija? 

Morda še bolj kot oder za doživetja, kot lunapark. Zdi se, kot da je bil glavni povod za obnovo javnih površin prav vprašanje, kako iz njih napraviti bolj tržno kuliso. A v resnici trgi in ulice niso samo podoba, so funkcionalni prostori, brez katerih družba ne more obstajati. V takšnih primerih trčita dve zelo različni viziji: »mesta kot podobe« in »mesta kot procesa«. Ta izraza uporabljam namenoma, ker je že pred desetletji, ob zasnovi Trga revolucije (danes Trg republike), Edvarda Ravnikar poudaril, da ne smemo stremeti k mestu kot podobi, temveč k mestu kot procesu. Ključno vprašanje je, kako se javni prostori, ko jih zgradimo, potem uporabljajo in spreminjajo. Zato je pomembno razumeti trge in ulice ne kot prazne prostore, ki jih je treba zapolniti, ampak kot prazne prostore, ki so vrednota sami po sebi. V tem smislu je bil na začetku pomemben tudi prispevek sedanje mestne oblasti, saj so trgi, kot je Trg republike, v zadnjih letih postali pomembni manifestativni prostori javnosti. Brez Trga republike v tej državi ne bi imeli prostora, na katerem bi se lahko zbrale različne skupine ljudi in izrazile svojo participacijo v sicer zelo zaprtem političnem procesu. Sčasoma pa so se prenovljeni javni prostori začeli vedno bolj uporabljati predvsem kot lepa ozadja za prodajne prizore turistične industrije in komercialne prireditve, ki s procesom vključujoče urbane družbe 21. stoletja nimajo nobene zveze.

Ostaniva še malo pri Trgu republike. Na njegovem robu, tam, kjer je nekoč stala osamosvojitvena lipa, naj bi zrasel nov spomenik osamosvojitvi. Kakšen je vaš odnos do postavljanja spomenikov in kakšen spomenik osamosvojitvi bi najraje videli? Tudi sami ste bili del vladne komisije, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem. 

Na področju spomenikov imamo zadnja desetletja precej zmede. Ključno je, kaj spomenik v prostoru sploh pomeni. Spomenik 19. stoletja je bilo orodje, ki je izražalo moč v prostoru. Slovenci in Nemci so se v Ljubljani s spomeniki bojevali, kdo bo vladal temu prostoru. Spomenik 21. stoletja – še posebej, če je to spomenik procesom demokratizacije in odpiranja družbe – pa bi moral biti nekaj drugega. Za spomenik ni treba, da je skulptura iz kamna in brona, lahko je iz drugih materialov, lahko celo ni oprijemljiv, lahko je neka javna manifestacija, vprašanje ali kaj tretjega. V komisiji, ki ste jo že omenili, nas je bilo kar nekaj, ki smo predlagali alternative dilemi, kakšen naj bo spomenik 21. stoletja. Zame je bil najbolj prepričljiv predlog, naj se namesto političnega znaka v prostoru končno zgradi NUK II. Ki je, kot politiki radi izpostavijo, temu »narodu knjige in jezika« nujno potreben že 50 let, pa je pri vsem našem bogastvu terciarna prioriteta. To bi bil dejanski vsebinski spomenik osamosvojitvi, ki jo moramo razumeti tudi kot proces kulturne in družbene emancipacije ter demokratizacije.

Glavni smoter kapitala je njegovo oplemenitenje. In v Sloveniji je vlaganje v nepremičnine bolj varno, donosno in spodbujano s subvencijami kot kaj drugega.

Z velikimi projekti ima država praviloma težave. Bi danes sploh lahko zgradili Cankarjev dom v Ljubljani ali pa UKC Ljubljana? Eden takšnih projektov je verjetno nov potniški center v Ljubljani. 

Ta naj bi bil po prvih načrtih zgrajen že leta 2012. Tako da imate prav, res imamo probleme z velikimi, še posebej velikimi javnimi projekti. Verjetno zato, ker jih država očitno ne čuti kot svoj vitalni interes. Vendar pa država in družba brez njih dobesedno ne bosta preživeli. Cankarjev dom, UKC Ljubljana, potniški center – gre pravzaprav za kulturno dvorano, bolnišnico in prometno infrastrukturo. To so še od časov Avstro-Ogrske temeljne točke, na katerih postaviš suverenost in čez čas osnovne funkcije vsake družbe. Vendar živimo v državi, kjer je mogoče brez problema graditi zlate nebotičnike, zelo težko pa je zgraditi knjižnico ali pa nujno potrebno železniško oziroma avtobusno postajo. Še celo zdravorazumski odkup stavbe, ki je bila prav za državo že zgrajena pred pol stoletja in ki bi danes omogočila bistveno bolj racionalno in trajnostno namestitev upravnega aparata, kot je metanje denarja stran za najem zasebnih nepremičnin – govorim o Ravnikarjevi stolpnici TR2 na Trgu republike, ki bo v kratkem naprodaj –, se trenutno zdi utopičen. To niso niti tehnični niti finančni problemi, v bistvu gre za problem prioritet. Ne zgolj prioritet elite, problem imamo tudi na ravni postavljanja skupnih prioritet. Družba kot celota bi morala ponotranjiti, da so to projekti, od katerih bomo imeli koristi vsi.