Vinci Vogue Anžlovar / Umrl je prvi zvezdnik neodvisne in samostojne Slovenije

Bil je spomenik temu, kar nam je bilo pomembno, spomin na sanjsko življenje dobe, ki je ni več

Vincijev Selfie brez retuše (2016), kombinacija samokritike, samoočiščenja, odiseje, tripa, resničnostnega šova in ultimativnega selfija, ima najboljše tri minute v zgodovini slovenskega filma. Vinci najprej pove, da je Vinci, potem pa navrže svoj prvi spomin: »Oče je mamo vrgel skozi steklena vrata, tako da je bila vsa porezana.« Oče je nato mamo odpeljal v bolnišnico: »Tomažek si je naredil ovsene kosmiče in pridno počakal.« Potem Vinci pove, da je mama leta 1968 postala miss Slovenije, a so ji naslov vzeli, ker je bila že poročena, in da je igrala v Godinovem filmu Piknik v nedeljo.

»Spoznala je nekega češkega režiserja, s katerim sta odšla v Ameriko.« Mama pove, da je morala oditi, ker so ji otroka pravzaprav vzeli. »Tomažka so dali v rejo,« doda Vinci. V rejo – babici in dedku. »Dedek je bil še kar v redu, babica pa je bila psihopat.« Tomažek je pogosto klečal v kotu na raztreseni koruzi. Včasih je šel klečat kar sam, da bi se vnaprej samokaznoval, a jih je potem kljub temu še enkrat fasal. »Tomažek si je naredil sendvič s posebno, vzel sadni sok Pingo ter odkorakal v Ameriko. Nekega moškega, ki ga je srečal, je vprašal, ali ve, kje se gre v Ameriko. Ja, je rekel moški in ga odpeljal na policijsko postajo. Poklicali so njegovega očeta, ki ga je potem pretepel že kar v avtu.« Oče se je ponovno poročil in vzel Tomažka k sebi. »Šel sem z dežja pod kap. Očeta je vzgajala moja babica, tako da je potem to vzgojo uporabljal tudi na meni.« Za mamo pa so mu rekli, da je mrtva. Pri telovadbi je pogosto manjkal. »Sram ga je bilo podplutb – po rokah in celem telesu.« Toda pri sedemnajstih mu je prekipelo, ko je mačeha vanj vrgla pepelnik. »Odšel je. Nihče ga ni pogrešal, nihče ga ni iskal.«

In te prve tri minute so ultrakinetični stakato, perfektna filmska kapsula, osupljivi précis, silovita zgostitev adrenalina, sublimni brain-splatter, avtobiografski šoker. Sam Vinci je bil vedno boljši film od filmov, ki jih je snemal.

Vinci – avtor prvega »novega« slovenskega filma (Babica gre na jug, 1991), prvega slovenskega »holivudskega« filma (Gypsy Eyes, 1992), prvega novoslovenskega trilerja (Poker, 2001), prvega televizijskega filma, ki ga ni nihče razumel (Vampir z Gorjancev, 2008), prvega slovenskega filmskega selfija (Selfie brez retuše), prvega nadaljevanja Babice (Dedek gre na jug, 2022) in prvega slovenskega da Vincija (Tartinijev ključ, 2024) – je bil prvi zvezdnik neodvisne in samostojne Slovenije, ki njegove neodvisnosti in samostojnosti ni nikoli požrla, fabulist, izgubljen v mivki zgodovine, flâneur, vrtoglav kot čas, ironist, utopist, trač, mučenik neresničnosti, odblesk izgubljenih stvari, izgubljeni negativ filma, ki ga ni bilo, kamikaze, a obenem tako velik narcis, da se ni samorazstrelil.

Film se je snemal sam. Kar pa je bilo logično: Vinci je bil film. Film ga je rešil. Fama je dala njegovi »mejnosti« pridih brenda. V Selfieju brez retuše pravi, da je bil le intermezzo, le klovn, ki je nastopal v premorih med pomembnejšimi stvarmi, toda z njim bi se ukvarjali, pa četudi ga nikoli ne bi bilo. Bil je spomenik temu, kar nam je bilo pomembno, spomin na sanjsko življenje dobe, ki je ni več.