Komentar / Sem, torej vem

Janko Lorenci

13. 12. 2024  |  Mladina 50  |  Kolumna

Znanje – vedenje o tem, kaj se dogaja z nami in okoli nas – nenehno narašča. Izumili smo ogenj, kolo, poljedelstvo, parni stroj, elektriko in zdaj še umetno inteligenco, da nam pomaga vedeti več. Brez širjenja znanja bi ostali jamski ljudje.

Znanje včasih stagnira, včasih napreduje skokoma. Prav zdaj, kot da doživlja močan pospešek. A spremlja ga paradoks – hkrati z znanjem naraščata zanikanje znanja in nasprotovanje znanosti, poglavitni ustvarjalki novih znanj. Nekateri govorijo kar o zmagoslavju nevednosti in ignoriranju znanja ter očitnih resnic.

Številni taki primeri niso nedolžni. Anticepilstvo, na primer, pobere veliko življenj. V politiki postaja normalno, da se nekaznovano laže in se zanikajo dokazljive resnice. Vsakovrstne teorije zarote se širijo kot kuga, čeprav se očitno tepejo z dejstvi. Mnogi ljudje kljub strašnim vročinam in poplavam nočejo slišati za podnebno krizo. Kapital zelenemu prehodu v glavnem nasprotuje, ker se mu z njim kratkoročno znižujejo dobički, politika mu sledi iz strahu, da jo bodo zapustili volivci, ki se bojijo, da jim bo ekoprilagajanje otežilo življenje. Vse to kljub dramatičnim svarilom podnebne znanosti.

Eni se zibljejo v nevednosti in zanikanju, ker so leni. Drugi težko pridejo do izobrazbe in s tem do večje vednosti. Znanje zanikajo ali drobijo na koščke tudi vsakršne delitve, od ver in kast do političnih polarizacij, ki gorečim privržencem enega pola branijo, da bi slišali za stališča in dejstva, ki jih navaja drugi pol. Podobno družabna omrežja zapirajo ljudi v mehurčke, kjer velja samo resnica lastne kletke. Enako deluje izrazita individualizacija (vsiljuje jo tudi neoliberalizem), ki v zmedenih časih vodi v diktaturo mnenja kot vrhovne resnice vsakega posameznika – sem, torej vem.

Jedro zanikanja znanja, relativizacije vsega in čudnega širjenja nevednosti v času eksplozije znanj pa je najbrž v tem, da živimo v svetu polresnic, laži, hinavščine, lažnih ali iztrošenih mitov. Začnimo pri velikih stvareh. Zahod liberalno demokracijo, svoj izum in formalni ponos, še vedno vsiljuje preostalemu svetu, ta demokracija, v kateri se avtokrati množijo kot listne uši, pa je invalidna, saj se v marsičem podreja kapitalu, namesto da bi ga imela na povodcu. Neoliberalni kapitalizem trdi, da nima alternative, a uničuje družbe in naturo. Pred zakonom smo vsi enaki, toda vatli sodišč za kurje tatove in bogataše so strahovito različni. Dobrodelnost velike večine milijonarjev je alibi za davčno begunstvo, ki jim na svetovni ravni vsako leto prinese vrtoglavih 500 milijard dolarjev. Vsi imamo ob rojstvu formalno enake startne možnosti, a nekateri startajo v zibki, polni starševskih milijonov. Lobiranje je evfemizem za uzakonjeno podkupovanje. Vse velike ali z energenti bogate države podpirajo zeleni prehod, hkrati pa obilno subvencionirajo bogate naftne družbe. Ustave razglašajo za suverena ljudstvo, ta suveren pa je v vojnah, ki jih sam nikoli ne zaneti, uporabljen kot kanonenfuter. In vojn nikoli ne zmanjka, čeprav so vse države za mir. Itd. v neskončnost.

Nekaj od razglašene enakosti, humanosti, pravičnosti, socialnosti … običajno drži, a je vedno na debelo pomešano z izjemami, dvojnimi merili, skritim favoriziranjem privilegirancev. Razlika med deklariranim in dejanskim stanjem je očitna in prej narašča, kot se krči. Temu je težko reči drugače kot standardna hinavščina sistema. Ureditev v realnosti praviloma zanika, zaobhaja, krši visoka načela, ki jih razglaša za svoje temelje.

Nujna reakcija večine na življenje v takih Potemkinovih vaseh je izguba zaupanja v sistem, institucije, politiko, elite. Začasno se še najbolj zaupa posamičnim voditeljem, če ti ne spremenijo ničesar ali gradijo na strahu in demagogiji, pa zaupanje dodatno razkrojijo. Takih politikov, ki si, kot zdaj na primer Trump, oblast že odkrito delijo z velikimi korporacijami, za katere je demokracija motnja, je vedno več.

Izguba osnovnega zaupanja v elite je destruktivna. Avtoritet in drugih opornih točk zmanjkuje, vse se relativizira, o vsem se dvomi, v zraku so zmeda, skepsa, negotovost. Če se manj bere in se manj gledajo skupni resni mediji, če se toliko bulji v individualne pametne telefone in plemensko sodeluje v družabnih omrežjih, če se manj sledi cerkvam in več sektam, če se malo da na skupnost in toliko na individualnost, potem družba izgublja solidarnost, skupno pripadnost in vrednote – razpada.

Razbito, razmehurčkano, nevedno družbo je laže obvladovati, z njo manipulirati, jo blefirati, a tako stanje je destruktivno tudi za »elite«. Brez osnovnega zaupanja ljudstva ne morejo pridobiti za sodelovanje, kjer brez njega ne gre (na primer pri zelenem prehodu), status quo vedno bolj vzdržujejo s podkupovanjem, prisilo, represijo. Na neki točki, ki jo približuje zlasti podnebna kriza, Potemkinove vasi ne preslepijo nikogar več, takrat se nezaupanje, nevednost, jeza, negotovost strnejo v obup in sovraštvo in takrat postane mogoče vse. To bo točka resnice, kakšne, ne vemo. Nekje na poti proti tej točki smo.