Martin Michael Driessen: Reke

+ + + +

Po sredi in ob bregovih

Reke so zbirka treh novel nizozemskega pisatelja Martina Michaela Driessna (1954), ki se dosledno dogajajo ob ali na rekah, in te so vseh vrst, od takšnih bolj veslaških do mirnih flamskih in zato namenjenih transportu, pa tudi divjih gorskih, zato mora seveda menjati prizorišča od izvirov pritokov Rena do izliva v morje in zakotnih francoskih vasic, kjer v dolini še žuborijo potoki, ki spreminjajo meje. Ker poleg rek je prestopanje mej glavna tema tega pisanja.

Prva zgodba je o osmešeni igralski veličini, ki se odpravi na veslanje, na nekakšno ravninsko in najprej ne ravno divjo varianto Odrešitve, kjer namesto rovtarjev nastopijo radovedne krave in lastnino varujoči kmetje. Možak se odloči, da je zaradi pitja že preveč izgubil, preveč je bilo konfliktov in driblarij v ansamblih in nekaj tudi zavisti kolegom, ki dobivajo večje vloge. Ko izprazni vino, tudi zato, ker premalo zaleže, se odloči, da bo nehal piti, in zaluča steklenico viskija v reko, vendar ga ta dohiti in potem v dežju ob naraščanju vode zadeve stečejo, kot ne bi smele.

V drugi zgodbi, ki sega v zgodnja leta obeh protagonistov, sina premožnega lesnega predelovalca in njegovega uslužbenca, zvestega in neambicioznega splavarja, sledimo splavarski tradiciji. To počasi izrinjajo stroji in na njuni zadnji poti pred razhodom, ko se približujeta delti Rena, sta skoraj anahronizem v letih tik pred drugo vojno, med njima pa lebdi nikdar izrečena skrivnost, ki ju je povezovala.

Tretja ima še širši okvir; hugenotska in katoliška familija, ki paseta v odročni francoski dolini, verski spor prenašata iz roda v rod, krvavo in nepopustljivo, reka spodjeda bregove in meja, ki jo določa, se ves čas menja, oboji mislijo, da njim v škodo. Dokler se ne pojavi zvit odvetnik s predlogom, ki je enako luciden kot nor, in zadnja generacija, že utrujena od neprestanih viharjev jeznih razprtij, končno prisluhne, tako Driessen za konec postavi bolj optimističen pogled na svet in medčloveške odnose. Ti so sicer napeti, tudi zato, ker sta drugi zgodbi postavljeni v bolj robato in preteklo okolje ali pa so nosilci zagovedni in blizu opitosti z lastno veličino, v zadnji pa stoletni krč popusti, čeprav pozno, prepozno.

Driessen je vešč pripovedovalec, in če za nekatere prekmurske avtorje pravimo, da njihov besedni tok in pripovedni tempo sledita reki, in so nekaj podobnega govorili tudi za pesniškega opisovalca Soče, za Reke prav tako lahko rečemo, da se jim ponekod pozna ravničarski, leni rečni tok kot navdih za hitrost pripovedi. Daljša časovna obdobja, natančno portretiranje v slogu flamskega realizma, pa tudi zanimivi in notranje utemeljeni preobrati dajejo tem zgodbam čaroben pridih, obenem potrjujejo nedvomno pripovedno spretnost.