»Za čustveno resnico velja, da dejstva niso pomembna«

Na desnici že dolgo gradijo vzporedno državo, prvak SDS Janez Janša je to nekoč poimenoval »druga republika« – imajo lastno civilno družbo, medije, možganske truste in visokošolske zavode –, zadnja leta pa so, po zgledu iz tujine, predvsem ameriških republikancev, začeli sprevračati tudi jezik. »Kulturni marksizem«, »teorija spola«, »woke« ali »prebujenska ideologija« ... To je samo nekaj izrazov, ki jih uporabljajo. A za kaj v resnici sploh gre? In kdo dejansko govori o tem? O teh vprašanjih smo se pogovarjali z dr. Romanom Kuharjem, sociologom in profesorjem na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Gospod Kuhar, ste woke kulturni marksist, ki poučuje teorijo spola? 

Ljubša mi je oznaka »ideološki vodja radikalne LGBTQIA+ ideologije v Sloveniji«. (nasmešek)

Tako vas je poimenoval Aleš Primc v svojem delu Za otroke gre!, priročniku za zaščito otrok pred »LGBTQIA+ ideologijo«.

Za tiste malo manj paranoične sem vseeno samo profesor sociologije.

To je bila, jasno, provokacija. Ampak to je jezik, ki ga danes uporabljajo na desnici in z njim opisujejo domnevno delovanje levice. Za kaj v resnici gre? 

Vse to, kar ste omenili – woke ali prebujenska ideologija, kulturni marksizem in teorija spola –, so prazni označevalci. Prazni označevalci v tem smislu, da nimajo zelo jasnih definicij, to pomeni, da jih lahko napolnimo z različnimi tematikami in med njimi vzpostavljamo, kot bi temu rekla politologa Ernesto Laclau in Chantal Mouffe, verige ekvivalence. Gre za to, da vzpostavimo enačaj med na eni strani reproduktivnimi pravicami, družinami istospolno usmerjenih, vprašanjem migrantskih politik (...) in na drugi strani kulturnim marksizmom ali prebujensko ideologijo ali teorijo spola; tako pri ljudeh sprožimo cel imaginarij nekih podob, zaradi katerih se počutijo ogrožene in čutijo potrebo po strnitvi vrst, da bi se obranili pred zunanjo grožnjo oziroma sovražnikom. Gre za del zelo jasne strategije politik strahu in tako imenovane čustvene resnice, za katero velja, da dejstva niso pomembna, tudi logični razmislek ne, temveč so čustva tista, ki določajo, kaj je res in kaj ni. Gre za blazno učinkovito sredstvo za politično mobilizacijo, česar se nekateri politiki dobro zavedajo.

Za čustveno resnico velja, da dejstva niso pomembna, čustva so tista, ki določajo, kaj je res in kaj ni, in tega se nekateri politiki dobro zavedajo.

Zanimivo je sicer, da se veliko teh politik obrača nazaj v preteklost. Takšno je navsezadnje že geslo Donalda Trumpa Naredimo Ameriko spet veliko. 

Podobno je ob razpravah o »tradicionalni družini«. Prvič, ta kot sociološki pojem sploh ne obstaja, poznamo različne družine (od nuklearne do razširjene, enostarševske in tako naprej), izraz »tradicionalna družina« pa je izključno političen in ima kot tak tudi svoj namen. Ima čustveno dimenzijo, ki se naslanja na tradicijo – češ, stvari so bile včasih boljše –, in poskuša politizirati občutek nostalgije. Ampak če bi pogledali družino v petdesetih letih prejšnjega stoletja, bi videli, da tudi takrat, jasno, niso poznali samo enega načina družinskega bivanja in da so imele tudi te družine številne težave. Pri tovrstnih razpravah gre zato vedno za opiranje na neko mitizirano, idealizirano preteklost, ki nikoli ni docela definirana, niti v resnici ni nikoli obstajala. Današnje utopije so namesto v prihodnost, kot bi bilo precej smiselneje, pogosto usmerjene v neko idealizirano preteklost. Poljski filozof in sociolog Zygmunt Bauman je to poimenoval retrotopije.

Ampak zakaj takšne taktike zmeraj »vžgejo«? Danes se zdi, kot da zlahka sprožiš moralno paniko med ljudmi, na vsakem koraku najdeš vžigalno vrvico, družba je ves čas tik pred tem, da bo počila. 

Ker doživljamo nekaj, čemur pravimo polikrize. Ves čas prehajamo od krize do krize (od ekonomske in zdravstvene krize do denimo krize znanosti, ki se je poglobila po epidemiji koronavirusne bolezni, če jih naštejem samo nekaj) in te se med seboj vedno bolj prepletajo. Znotraj takšnih okvirov so te vžigalne vrvice bistveno bolj vnetljive, kot so bile še pred časom. Te krize poglobijo našo negotovost – prav občutek neke gotovosti ali varnosti pa je v osnovi tisto, česar si človek najbolj želi.

To naju pripelje do vprašanja spola. Zakaj se prav pri vprašanju spola tako pogosto lomijo kopja? 

Spol je osnovni označevalec naše identitete, naš ontološki temelj; še preden se rodimo, je to informacija, ki se vpiše v naše telo, to je prvo vprašanje, ki ga starši postavijo v nosečnosti ali pri otrokovem rojstvu – praviloma, še preden vprašajo, ali je otrok oziroma plod zdrav. Če se kdo sprašuje o spolu ali ga poskuša kritično vrednotiti, če kdo skratka poseže v te navidezne samoumevnosti (kot je ta, da obstajata samo dva spola), zavlada panika. To smo lahko spremljali denimo ob poletnih polemikah o boksarki Iman Helif, ki je nastopila na olimpijskih igrah. Čeprav spol razumemo kot neovrgljivo gotovost, je obenem povezan tudi z našimi najbolj temeljnimi negotovostmi: Sem dovolj moški? Sem dovolj ženska? Ta vprašanja dodatno razkrajajo naš občutek gotovosti, ko pride do spola. Prav zaradi tega smo na tem področju najranljivejši. In kjer smo najranljivejši, tam razne teorije zarote najlepše cvetijo.

Očitno obstaja neka naravna povezava med gibanji, ki nasprotujejo pravicam gejev, lezbijk in transspolnih oseb, in gibanji, ki bi rada omejila ali prepovedala splav. Na katerih točkah se ta gibanja srečajo? 

Tako imenovano antigendersko gibanje, kar je krovni izraz za vse mobilizacije, ki jim pri nas pravijo »boj proti teoriji spola«, je že od samega začetka zanimivo prav zato, ker v njem najdemo široko mrežo najrazličnejših akterjev. Domnevna teorija spola deluje kot simbolno lepilo med njimi. Gre za tipičen retrotopičen projekt. Njihov mobilizacijski uspeh se je pokazal ob referendumih o izenačitvi pravic istospolnih parov s pravicami raznospolnih parov, tej novi platformi, ki se je vzpostavila, pa so se nato logično pridružile še druge skupine, med drugim tako imenovane pro-life, pa tudi radikalne nacionalistične skupine. Gibanje ima pravzaprav tri vstopne točke, osebno jim pravim trije »N-ji«: narava, narod in normalnost. Eni vanje vstopijo, ker se jim zdijo teme, na katere opozarjajo, nekaj, kar gre proti naravi ali temu, kako si je bog zamislil življenje. Drugi so nacionalistični akterji, ki vidijo pravice gejev, lezbijk in transspolnih oseb, reproduktivne pravice žensk ali kaj drugega kot nekaj, kar domnevno ogroža narod, našo nacionalno avtentičnost, saj je teorija spola predstavljena kot nekaj, kar nam je bilo vsiljeno »od zunaj«. In zadnje: normalnost – tukaj zadenemo ob vprašanje »zdrave kmečke pameti«, tega, kaj naj bi bilo po merilih neke skupine samoumevno.

Kakšne so dejanske, oprijemljive posledice teh gibanj danes? Primc v svojem priročniku starše denimo nagovarja, naj pišejo v šole in skušajo dejavno preprečiti širjenje »teorije spola«. 

Ustvarja se ozračje strahu. Učitelji in učiteljice, ki so že tako izgubili veliko profesionalne avtoritete in spoštovanja, se morajo zdaj spoprijemati še z dodatnimi pritiski. Strokovno znanje, ki je temelj njihovega dela, postaja nepomembno. Kaj je rezultat tega? Samocenzura. Nekateri učitelji raje ne načenjajo nekaterih domnevno neprijetnih tem. S tem takšna gibanja posredno, a učinkovito vstopajo v šolski prostor. In vanj vnašajo svoje partikularne interese. V javnih šolah morajo biti tematike obravnavane objektivno, kritično in pluralno. To pomeni prepoved indoktrinacije in hkratno dopuščanje in spoštovanje različnih vrednotnih pozicij, dokler te ne vodijo v diskriminacijo in izključevanje drugih. Pri vsem tem je ključno tudi, da je temelj podajanja vsebin v javni šoli znanost in ne osebna mnenja ali partikularne vrednote staršev. Ti tako nimajo pravice preprečiti, da bi se v javnih šolah razpravljalo o tistih tematikah in vprašanjih, ki bi lahko bila v nasprotju z njihovim osebnim prepričanjem. Predstavljajmo si na primer, da bi skupina staršev zahtevala, naj v šoli poučujejo, da je Zemlja ravna. To preprosto ne gre. V takšnih primerih, sem prepričan, bi morale narediti svoje tudi pristojne institucije, ki bi okrepile podporo šolam in učiteljem.

Zaradi teh gibanj smo tudi dolgo čakali na izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Ta gordijski vozel je presekalo šele ustavno sodišče. Podobno se je pred kratkim zgodilo z omejitvami oploditve z biomedicinsko pomočjo za ženske, ki niso v zvezi z moškim. Pred leti so nekateri politiki z desnice samske ženske, ki so hotele otroka, pošiljali po psihiatrično pomoč, iz cerkvenih krogov pa poslušamo, da je ustavno sodišče otrokom odreklo pravico do očeta. 

Takšni odzivi so bili vseeno pričakovani. Nič ne bi bilo narobe, če bi vsi skupaj še enkrat prebrali Samorastnike Prežihovega Voranca. Tam notri vidimo, da katoliška cerkev še danes pogosto deluje po podobnih principih. Vprašanje, ki nam ga postavlja, je sicer: Ali lahko ženska donosi in kasneje vzgaja otroka brez moškega? Če si sposodim besede ustavne sodnice Katje Šugman Stubbs, ki jih je zapisala v svojem res odličnem ločenem pritrdilnem mnenju, bi bilo to vprašanje lahko komično, če ne bi imelo tako tragičnih razsežnosti. Imamo dolgo zgodovino žensk, ki so same vzgajale otroke, ker so bili moški bodisi fizično ali pa čustveno odsotni. Število enostarševskih družin se povečuje (v Sloveniji jih je že tretjina, podobno velja za Evropo). Pri teh družinah je res v povprečju večje tveganje za finančno negotovost, saj je lažje, če dohodek v družino prinašata dve osebi. Ampak ključno vprašanje v teh primerih je, kako se odzove država. Smo dovolj socialna država, da zagotovimo podporo družinam v stiski? Vendar pa v čustvenem smislu enostarševske družine lahko otrokom ponudijo prav tako varno in ljubeče okolje kot vse druge. Raziskave že desetletja ponavljajo, da oblika družine ni ključna za dobrobit otroka. Pravzaprav nobena oblika tudi ni zagotovilo za varno in zdravo okolje za otroka. Kar resnično šteje, je skrbstveni odnos. Če otrok čuti varnost in ima ljubeče skrbstveno okolje, so možnosti za zdrav razvoj enako dobre ne glede na tip družine, v kateri bo odraščal.

Današnje utopije so namesto v prihodnost, kot bi bilo precej smiselneje, pogosto usmerjene v neko idealizirano preteklost.

Nič od tega, o čemer govoriva, ni omejen, lokalni pojav. V naši okolici in v Vzhodni Evropi se je v zadnjih letih razvila teza, da je Bruselj postal novi Beograd. Ali pa Moskva. V očeh politikov, kot sta Viktor Orbán in Janez Janša, je zatočišče levih skrajnežev, ki po Evropi širijo prebujensko ideologijo in pretirano politično korektnost.

Ti napadi na Bruselj seveda spadajo v klasično populistično razmerje: na eni strani »tiha večina« (ki je v resnici zelo glasna) in na drugi elita. Pri čemer je »elita« spet prazni označevalec, včasih je to Bruselj, drugič smo profesorji na univerzah, tretjič feministke. Obljuba, da bo Vzhodna Evropa v ekonomskem in socialnem smislu ujela Zahodno Evropo, se ni uresničila. Zdi pa se, kot da je bila EU dosti uspešnejša pri tem, da je Vzhodni Evropi vsilila politično korektnost kot vrednoto. Takšna je vsaj zgodba, ki jo prodajajo na desnici. Gre v resnici za neokonservativni odgovor na opustošenje, ki ga za seboj puščajo neoliberalne politike. Politiki ljudem tako dajejo občutek, da zdaj lahko končno stvari »vzamejo v svoje roke« in naredijo nekaj za izboljšanje svojega položaja. Čeprav so prav te krize, ki jih poskušajo domnevno reševati, v resnici v njihovem interesu.

Ampak predvsem gre za lažno izbiro, ki nam jo pogosto ponujajo na desnici: bodisi bomo imeli spoštljivo družbo bodisi bomo skrbeli za to, da bo večina ljudi normalno živela, bodisi bomo gradili »visoko kulturo« in se ukvarjali s feminizmom bodisi bomo reševali vsakdanje težave, kot so nakup kruha in mleka. Ampak eno ne izključuje drugega. Resnično me jezi, kadar od koga slišim: »Imamo pomembnejše teme, kot da se ukvarjamo s tem.« Resno? Sedanja vlada je, po odločitvi ustavnega sodišča, za spremembo člena družinskega zakonika, ki istospolnim parom omogoča enake pravice kot raznospolnim, porabila morda pet minut. Ves preostali čas bi lahko – in upam, da ga tudi je – namenila drugim pomembnim vprašanjem. A se prikazuje, kot da se ves čas ukvarja samo z domnevno obrobnimi temami, kot so nutrije, istospolni pari in transspolne osebe. Mimogrede, za spremembo položaja slednjih ta vlada še ni naredila ničesar.

Vsa ta razprava o woke nam je bila sicer absolutno vsiljena. Zgodovinsko gledano gre za specifično ameriško razpravo. 

Drži, woke je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pomenilo biti pozoren na sistemsko rasno diskriminacijo pri gibanju temnopoltih za državljanske pravice, izviral je iz črnskega slenga, ki je bil prisoten že v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V sodobnem smislu pa so ga apropriirali konservativci in se mu danes pripisuje marsikaj. Vendar gre v prvi vrsti za preusmerjanje pozornosti, kadar to politikom pride prav, obenem pa je to odziv tudi na dejstvo, da so se nekatere stvari v družbi vendarle precej spremenile.

Kot na primer? 

Ko sem še v študentskih letih delal na radiu, to je bilo pred 30 leti, je Društvo SOS telefon izdelalo plakate, s katerimi je opozarjalo na spolno nasilje nad ženskami. Nikoli ne bom pozabil, kako je moja takratna urednica obesila ta plakat v pisarni, neki novinarski kolega, ki nam je sicer vsako jutro postregel s kakšno seksistično šalo, pa je rekel, pa kaj zdaj, a ženske ne bom smel več niti za rit prijeti. Kot bi bilo to nekaj najbolj samoumevnega in normalnega. Drugi takšen primer so zgodbe o spolnem nadlegovanju na univerzi; en primer smo obravnavali tudi na naši fakulteti v času, ko sem bil dekan. Ko sem bil sam še študent, smo vedeli za podobne zgodbe, o njih se je govorilo med nami, a si nismo upali nanje odreagirati oziroma nismo bili dovolj opolnomočeni, da bi. Danes študentje in študentke to storijo. Če ti je uspelo zaspati za zadnjih 30 let in nekako spregledati, da so se stvari spremenile, da tvoji privilegiji niso več tako samoumevni in naravni, če si eden tistih »neprebujenih« posameznikov, večinoma res belih moških srednjih let, imaš danes lahko težave. Morda si začuden, ker nekatera tvoja dejanja in besede niso več družbeno sprejemljivi. In morda se znajdeš celo na mestu žrtve tako imenovane cancel culture ali kulture črtanja. Pri čemer velja vseeno dodati, da imamo precej daljšo tradicijo »črtanja« žensk in drugih manjšin iz zgodovine.

Pri vprašanju politične korektnosti vidim vseeno neki drug, skoraj diametralno nasproten problem. In sicer, da ta ni bila v resnici nikoli nekaj, kar bi povsem organsko prevzeli, ampak za marsikoga še zmeraj obstaja samo na ravni govorice, njegove dejanske vrednote in stališča pa so nekje povsem drugje. Če v javnosti govorimo, da so ženske enakovredne moškim, ker je tako »prav«, v slačilnici pa nato govorimo, da »babe« nimajo kaj iskati v politiki, potem je politična korektnost samo všečen plašč, ki so si ga nekateri nadeli, in ne družbena sprememba na bolje, v katero bi dejansko verjeli.

Ne samo konservativci, zadnje mesece so na nevarnosti pretirane politične korektnosti in »prebujenstva« opozarjali tudi Miro Cerar, Borut Pahor in Dejan Verčič, ki bi zase sicer rekli, da so liberalci. Ta jezik je tako rekoč že mainstream. 

Zanimiva se mi zdi predvsem misel o »pretiranosti«. V ta argument je namreč vpeto dvoje. Po eni strani priznanje, da je nekatere stvari vendarle treba spremeniti, potem od neke točke pa je stvar očitno pretirana. Kje je ta meja pretiranosti, ko v resnici govorimo o spoštovanju sočloveka? Kako in kdo določa to mejo? Tisti, ki so bili zgodovinsko zatirani, ali tisti, ki to mejo načeloma radi postavijo zelo nizko? Kdaj se zdi, kot da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Pred kakšnim letom sem bil v Parizu na razstavi o zgodovini feminističnega gibanja in boju za volilno pravico žensk. Del razstave so bili tudi zapisi takratnih političnih razprav, raznih scenarijev katastrofe, v katerih so se nekateri politiki spraševali, kaj se bo zgodilo, če ženske dobijo volilno pravico. Pomislite samo, kako butasto se zdi takšno vprašanje stoletje kasneje. Ta domnevna skrb zaradi »pretiranosti« politične korektnosti se mi zdi nekaj podobnega. Je samo trik, pravzaprav želja po ohranitvi nadzora (»Jaz bom povedal, kje je meja!«), ki bo čez kakšno stoletje verjetno zvenela podobno butasto.

Ni v teh kritikah vseeno tudi nekaj resnice? Izenačili smo pravice istospolnih in raznospolnih parov, imamo parade ponosa, prav zdaj poteka 40. festival LGBT-filma, ki ga je letos odprla predsednica države, v ljubljanskem mestnem muzeju imamo razstavo ob 40-letnici gibanja LGBT na Slovenskem, geji in lezbijke danes skačejo iz vsakega filma in serije ... Dovolite mi biti za trenutek hudičev odvetnik: česa si ta skupnost sploh še lahko želi? 

Treba je razumeti, da je eno seveda enakopravnost, drugo pa vprašanje enakosti. Kar se tiče istospolnih parov, drži, lahko govorimo, da nam je uspelo doseči enakopravnost, vendar to še ne izključuje možnosti diskriminacije. Da smo sprejeli zakon, ki je izenačil pravice istospolnih in raznospolnih parov, še ne pomeni, da naj LGBT-aktivizem pripravi še zadnjo zabavo in nato zapre vrata. To nam dajejo jasno vedeti že okoliščine po svetu. Kar se dogaja z reproduktivnimi pravicami v Ameriki, je jasen znak, da pravice res niso nikoli dosežene za vekomaj. In nekatere pri nas še kako vlečejo ruski in madžarski zgledi po simbolnem zažiganju domnevno nevarnih knjig.

Moram vztrajati ... Ni takšna razstava ob obletnici, kot bi iz gibanja delali kapelico? Ni to malo tako kot vsakoletne proslave v Dražgošah? 

Ali pa proslavljanje osamosvojitve?

Gre za lažno izbiro, ki nam jo ponuja desnica: bodisi spoštljiva družba bodisi skrb za to, da bo večina ljudi normalno živela. Ampak eno ne izključuje drugega.

Tukaj vam težko oporekam. 

Po svoje imate seveda prav. Ampak kot se mi ne zdi čisto nič narobe, če proslavljamo različne pomembne dogodke iz zgodovine, se mi ne zdi nič narobe niti s proslavljanjem takšnih dogodkov v delu družbe, ki je bila dolgo marginalizirana. Je pa dejstvo, kot ste omenili tudi sami, da je homoseksualnost v zadnjih letih postala del mainstreama in da imamo podob homoseksualnosti, denimo v medijih ali popularni kulturi, danes precej več, kot jih je bilo nekoč. Obenem se je, tako kažejo raziskave javnega mnenja, znatno zmanjšala tudi socialna distanca do istospolno usmerjenih. Vse to je znak tega, da smo kot družba napredovali.

Raziskave mnenj mladine sicer kažejo, da naj bi se mladi, predvsem mladi fantje, obračali zmeraj bolj na desno, vedno bolj so nestrpni do manjšin, na živce jim gre marsikaj, o čemer sva zdajle govorila. 

Premik, na katerega je pokazalo že več raziskav, je zdaj gotovo dejstvo, ni pa večje presenečenje. Že v raziskavi, ki smo jo s kolegicami in kolegi z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje opravili pred 15 leti na področju spolnosti med srednješolci, se je pokazalo, da v odnosu do spolnih manjšin in različnih vprašanj intimnosti obstaja občutna razlika med fanti in dekleti. Fantje so se v nekaterih primerih izkazali za bolj konservativne, imeli so bolj izključujoča stališča. Takšna stališča so se morda zdaj samo še poglobila ali postala bolj splošna v populaciji mladih.

Ali ni po drugi strani tudi res, da je družba mlade fante pustila na cedilu? Zdaj nanje kažemo s prstom kot na krivce. Ni to samoizpolnjujoča se prerokba? 

Morda je res pri vsem tem nastal prazen prostor, ki so ga napolnili vplivni posamezniki na družbenih omrežjih, kot sta Andrew Tate in Jordan Peterson. Ta drugi deluje bolj na intelektualni ravni, Tate pa zelo neposredno nagovarja občutja ogroženosti mladih fantov. In teh ni mogoče povsem zanikati. Dejstvo je, da se je vloga moških v družbi spremenila oziroma se spreminja in da ni več tako jasno definirana ali samoumevna, kot je bila nekoč. To lahko pri nekaterih zbuja nelagodje. Avstrijska politologinja Birgit Sauer pravi, da imamo danes opraviti z novo, moško identitetno politiko, ki je odgovor na obstoječe identitetne politike. Tukaj se skriva potencial za delovanje, vendar ne tako, kot to predlaga Tate, da se vrnemo k zastarelim oblikam razmerij med spoloma, ampak tako, da jih pravzaprav na novo premislimo. In da ko govorimo o spolu, ne govorimo samo o ženskah, temveč seveda tudi o moških. Ter ne nazadnje o nebinarnih in transspolnih osebah. Kajti gre za relacijska razmerja. Spol je zmeraj relacijski, zmeraj obstaja v odnosu do drugega spola. Mogoče bi se strinjal, da smo na te relacije v nekaterih pogovorih pozabili oziroma jih potisnili preveč ob stran. Je pa včasih težko jasno ločiti med občutkom izgubljenosti, ki ga imajo danes mladi fantje oziroma moški, in med nostalgijo po pozicijah moči, ki so jih zasedali nekoč.

Vendarle se zdi, da je v celotni družbi opazen premik na desno. O tem pričajo že zadnje evropske volitve in volitve v Ameriki. Družba deluje bolj konfliktno, več je nasilja, bolj smo polarizirani. 

Zmeraj sem malo skeptičen do pretirano generaliziranih ocen. Verjetno je nekaj resnice v tem, da je družba postala bolj nasilna, čeprav je stvar dosti bolj kompleksna. Dejstvo pa je, da danes živimo v povsem drugačnem svetu, kot smo pred 20 ali 30 leti. Družbena omrežja pomembno oblikujejo naša mnenja, in čeprav o njih veliko govorimo, jih pogosto še zmeraj podcenjujemo.

Če javno govorimo, da so ženske enakovredne moškim, v slačilnici pa, da »babe« nimajo kaj iskati v politiki, potem je politična korektnost samo všečen plašč.

Kakšna je lahko moč družbenih omrežij, kot je TikTok, smo nedavno videli v Romuniji. 

Recimo. Podobno so ameriški demokrati pred volitvami preveč podcenjevali družbena omrežja. Algoritmi na družbenih omrežjih promovirajo nasilno govorico in pozicije, to pa nasilje dodatno normalizira. Večkrat ko so neke vsebine predvajane, pri čemer gre pogosto za vsebine, ki so narejene zelo premišljeno, bolj se oži prostor za racionalno in kritično razpravo, vanj pa vstopa čustvena resnica, ki sva jo omenila že na začetku pogovora. Občutek navidezne ogroženosti se tako med ljudmi stopnjuje in naposled ustvari paniko. Pred nami se na zaslonu potem pojavi nekdo, ki nam ponuja hitre rešitve in izhod iz te situacije. Skorajda ironično je ta oseba po navadi tista, ki je v nas sploh zbudila te občutke. Kako to deluje, sem videl že na lastnem primeru. YouTube me je na neki točki prepoznal kot podpornika ameriške radikalne desnice in mi začel vsak dan streči s temi vsebinami. Hitro sem padel v zajčjo luknjo. Ko si enkrat ogledaš en posnetek, se je težko zadržati, da ne bi kliknil naslednjega. Sčasoma to, kar vsak dan gledaš, postane tvoja resnica. Družbenim omrežjem je v nagovoru volivcev že zdavnaj uspelo prehiteti druge medije in demokratične institucije. Brez regulacije teh medijev drvimo v podivjano in zelo učinkovito produkcijo informacij, ki pogosto temeljijo na lažeh in nepreverjenih dejstvih, a se prodajajo kot resnica.

Ampak to so taktike, ki danes zmagujejo na volitvah. Kako se temu upreti? 

Žal nisem ravno optimist in se bojim, da zmeraj bolj drvimo v nekakšen fašizem s človeškim obrazom. Se pravi, v družbo zmeraj večjega izključevanja in iskanja grešnih kozlov. To sicer ne bo »trdi« fašizem, pogosto se bo celo skliceval na demokracijo, a brez težav – če si sposodim znane besede – koga vrgel čez ramo, ko bo ta postal ogrožajoč. Madžarska je prototip takšnega delovanja in smer, v katero gremo. Ampak na neki točki bomo morali doseči vrh. In nato družbeni kolaps. Kolaps, ki nas bo, upam, zbudil iz političnih puhlic, ki nam jih prodajajo. Samo tukaj vidim neko upanje za alternativo.