Komentar / Oprosti

Janko Lorenci

20. 12. 2024  |  Mladina 51  |  Kolumna

Ker v glavnem nismo menihi, robinzoni in puščavniki, prihajamo v stik z drugimi ljudmi, to pa poleg dobrih stvari povzroča tudi trke, spore, zamere, krivice itd. Nekateri se dajo popraviti z izumom, ki mu pravimo opravičilo. To je sredstvo za krpanje odnosov, glajenje sporov, lajšanje vesti… Praviloma sledi tej ali oni zgrešeni potezi.

Opravičil je kot listja in trave, v glavnem pa jih delimo na kolektivna in osebna. Kolektivna opravičila lahko izrečejo države, posamične skupine, ustanove … Če se za nekaj opraviči država, med opravičilom in dejanjem, ki ga je zagrešila, praviloma mine veliko časa ali pa se nekaj temeljito spremeni. Nemčija na primer se je za holokavst opravičila šele potem, ko je izgubila vojno, Avstralija staroselcem potem, ko jih je skoraj iztrebila, razne kolonialne države majhno večnost po zlomu kolonializma, ki pa se prikrito v marsičem nadaljuje. Zagrešenega taka opravičila praviloma ne morejo popraviti, lahko pa prizadetim ali njihovim potomcem prinesejo nekaj zadoščenja. Velika večina dejanj, ki bi zahtevala opravičilo, pa ostane brez njih. To velja na primer za Slovenijo in njen odnos do izbrisanih.

Osebna opravičila so seveda neprimerno bolj pisana in pogostejša. Za njimi se praviloma skriva občutek krivde in želja, da se nekaj popravi. Filozof bi rekel: žrtvi, ki ji velja opravičilo, se s tem prizna enaka moralna veljava. Opravičil ni lahko izrekati, saj s tem priznaš, da si nekaj storil narobe. Prinese pa olajšanje, in če je sprejeto, popravi medosebni odnos. Če je opravičilo iskreno, a ga drugi ne sprejme, pa je lahko vse skupaj še slabše; opravičevalec se zakrkne, volja za pobotanje ga mine in lahko napravi kaj, kar sproži spiralo slabih čustev in zahteva novo, še globlje opravičilo. Skratka, pristno opravičilo je dobro sprejeti. Seveda pa so nekatera dejanja neoprostljiva in neopravičljiva. Umor in opravičilo pač ne gresta skupaj.

Za vsak drekec se ne gre opravičevati, a tudi inflatorno opravičevanje je boljše kot to, da se sploh ne znaš opravičiti. V medosebnih odnosih je vzrok za opravičilo pogosto na obeh straneh. Če gredo opravičila z jezika enako lahko obema, ni težav, problem je, če je eni strani opravičevanje muka. Potem si lahko tisti z muko pomaga s pametjo – to in to govori, naj bo opravičilo vendarle izrečeno. Z drugimi besedami, opravičilo ni samo stvar srca, ampak tudi razuma. Pamet pa ni vedno dobronamerna in zato so lahko opravičila izrečena tudi taktično, iz preračunljivosti, koristoljubja, strahu, zaradi prisile itd.

Za takimi opravičili ne stojijo lepa čustva in motivi. Taka so skoraj vedno opravičila v politiki. Na vsake kvatre jih izreče ta ali oni politik, praviloma ne zato, ker se kesa, ampak ker se boji izgube volivcev. Še manj iskrena so opravičila, za katerimi stoji odločba sodišča. Za Janšo ne vemo, da bi se kdaj za karkoli javno opravičil po lastni volji. Za tem tiči železna logika; zakaj bi se opravičeval, saj sem vedno žrtev. A opravičilo mu včasih naloži sodišče, in potem smo lahko prepričani, da za našega mojstra zlobe nastopijo muke po nedolžnem trpečega. Olajša si jih tako, da opravičilo opremi z večjim ali manjšim odmerkom strupa, za to pa je res nadarjen.

Prisilna opravičila ne izboljšajo razmerja med žrtvijo in tistim, ki se mora opravičiti. Vendar lahko, če so naložena upravičeno, dobro delujejo na javnost. Scela pa so opravičila politikov na slabem glasu, pač zato, ker je politika tako zelo izgubila zaupanje. Bi verjeli Logarju, če bi se opravičil za četrt stoletja članstva v SDS? Bi verjeli Golobu, če bi na predzadnji dan mandata rekel, da ne bo do konca mandata obljubil ničesar več? Ali Trumpu, da ljubi Melanijo? Če enkrat prideš na glas dvoličneža, lažnivca, manipulatorja, praznega gromovnika, ti nobeno opravičevanje ne pomaga več. Na slab glas pa spravljaš tudi kolege, ki ostajajo verodostojni – tudi taki so še.

Bolj kot vsa verbalna opravičila so blagodejna dejanja, geste, ravnanja, ki to in ono popravijo. Še boljše od takih opravičil je prevencija – tistega, za kar bi se moral opravičiti, ne storiš. Saj po navadi v osnovi veš, ali počneš kaj dobrega ali kaj slabega.

Skoraj vsi smo se kdaj že opravičili in gotovo se še bomo. Najbrž se bo kdo opravičil tudi nam. Upajmo, da med njimi ne bo umetne inteligence, ki se bo kesala, da je z nami ravnala tako, kot smo nekoč mi s staroselci, da nas je izselila na Mars ali razkazovala v človeških vrtovih. Ali nasprotno; da se bomo mi opravičili njej, ker smo jo izumili. Saj morda trpi, ko nam mora pokorno služiti za vsakršne, tudi najslabše namene.

Bolj zares: tako rekoč vsi odrasli bi se morali že danes opravičiti otrokom in njihovim otrokom, da bodo živeli v svetu, ki ga v slabšega, bolj zasvinjanega in nevarnejšega spreminjamo mi. Malo z lastnimi dejanji in opuščanji, bolj zato, ker nimamo poguma in volje, da bi množično pritisnili na »elite«. To bi zaleglo bolj od vseh opravičil.