V mojih sanjah rase vsako noč drevo

V mojih sanjah rase vsako noč drevo je doku o Halozah, ki so nekoč, še v socializmu, »slovele« po hudi revščini in nerazvitosti

za

Črnobelo kot spomin. V mojih sanjah rase vsako noč drevo (Vid Hajnšek, 2024). 

V mojih sanjah rase vsako noč drevo je doku o Halozah, ki so nekoč, še v socializmu, »slovele« po hudi revščini in nerazvitosti. Socialistični kapitalizem je nanje tako zelo pozabil, da so kričale: Zbeži! Haloze niso bile za nespečne, ampak za črnobele fotografije, ki se jih oklepajo bolj kot orožja in Boga. Moški stoji sredi haloškega travnika, v rokah pa drži veliko fotografijo otroka – to je on. Pred davnimi leti. In pripoveduje, kako je kot otrok stal v travi, kako je mimo pripeljal avto in kako je ven skočil moški, ga fotografiral in odpeljal. Ni vedel, da je postal spomin – in črnobela umetnina Stojana Kerblerja. Zdaj, mnogo let kasneje, ne pase več živine. »Zdaj jo pase tehnologija, električni pastir.« Haloze so se spremenile (nekoč vsi otroci niso ne mogli ne smeli v šolo, ni bilo televizije, dolžnosti so bile pred pravicami ipd.), mnogi so zbežali,

Vid Hajnšek, ozaljšan z vesno za najboljši doku leta 2024, pa – zavit v poezijo Franceta Forstneriča – lepo ujame melanholijo teh, ki so ostali (road not taken, bi dodal Robert Frost) in ki jih verjetno prebudijo le sanje, teh, ki imajo tako zadržane, stoične in brezizrazne obraze kot ljudje v videu Everybody Hurts (via R.E.M.). Že zdavnaj bi socialno umrli, če jih ne bi skupaj držali rituali – bend v kuhinji, kurentovanje, ustvarjanje glasbenice, vožnje na delo, razvijanje črnobelih fotografij. Tu še celo veter, ki maje ptičjo hišico, izgleda kot ritual. Rituali rešujejo življenja, noči spreminjajo v dneve – naredijo skupnost. Da bi tu preživeli, potrebujejo veliko ritualov. Še huje: da bi tu preživeli, mora v nekem smislu vse postati ritual. Hajnšek nam kaže zapuščene, razpadle, osamljene hiše in pozabljene, opuščene predmete, ki so nekoč nekomu pripadali – in ko to gledaš, imaš občutek, da je tu nekaj izginilo, sprhnelo, odšlo, nekaj, kar nikoli niti ni prišlo. In spomini se vedno lepijo prav na ruševine, ostaline, razvaline, podrtine, zapuščenost. Strukturirani so kot ruševine. Nekaj genialnega, a obenem rušilnega, potujitvenega, morbidnega in privoščljivega je v njih. Tu podvomite v toplino in mehkobo spominov. Črnobela jim tako lepo pristoji.