Sosednja soba

za +

Melodrama prijateljstva je toksična.

Ko Ingrid (Julianne Moore) podpisuje svoj novi bestseller, avtofikcijo o smrti in smrtnosti, nepričakovano izve, da njena prijateljica Martha (Tilda Swinton), vojna dopisnica, umira za redko boleznijo. Ingrid jo obišče v bolnišnici, kjer jo zdravijo z eksperimentalnimi imunoterapijami. Nekoč sta bili veliki prijateljici, a sta potem izgubili stik – Martho so odnesle vojne in družinske drame (s hčerko sta si tujki, moški, ki jo je spočel, je zgorel ipd.), Ingrid pa sta odnesli literarna kariera in slava. Druga za drugo sta imeli tudi istega moškega (John Turturro), eksperta za podnebni kolaps. Najprej Martha in potem Ingrid. Nič hudega – seksualnega žara ni izgubil.

Med Martho in Ingrid je nekaj lukenj, sivine in nedorečenosti, zdi se, da tudi malce resentimenta, med vrsticami čutimo rahlo zamero, prikrito, tiho, pasivno jezo, celo nelagodje (kot da druga drugi ne moreta odpustiti te izgube stika, kot da nista mogli sprocesirati rivalstva), toda vse to preseka Martha, ki pove, da je utrujena od bolezni in terapij, da nič več ne pomaga, da ima dovolj tega strahu, da bo sama odločila, kdaj bo umrla, in da je na temnem spletu kupila ilegalno pilulo, s katero bo izvedla evtanazijo, želi pa si, da bi bila tedaj poleg nje, v sosednji sobi, Ingrid. Ko se preselita v idilično modernistično vilo sredi gozda, kjer naj bi se to zgodilo, Martha razkrije pravila igre: vrata svoje sobe bo puščala odprta – ko bodo zaprta, bo to pomenilo, da je zaužila pilulo. Druga drugi potem izkazujeta prijateljstvo, ljubezen, privrženost, toda nekaj je tu off – zakaj bi sploh prijateljica tako obremenila prijateljico? Zakaj bi jo »silila« v sodelovanje pri evtanaziji, pa čeravno ve, da bi jo lahko policija stisnila, češ, saj si vedela, kaj bo naredila, pa si kljub temu molčala? Sosednja soba – prvi Almodóvarjev celovečerec v angleščini (posnet po romanu Sigrid Nunez) – remiks Joyce-Hustonovih Mrtvih, Bergmanove Persone in Zinnemannove Julie, Woodstock fatalizma – subtilno namiguje, da je empatična in zaupna mehkoba prijateljstva vendarle prežgana s patologijo – z zavistjo, zamerami, drobnimi agresivnostmi, privoščljivostjo, maščevalnostjo. Ljudem, ki so tik pred smrtjo, morda ni več do branja in gledanja filmov, radovednost jih mine, sla po novem jim uplahne, toda drugim – tudi prijateljem – ne želijo ravno sreče. In ja, še vedno mislijo predvsem nase. Melodrama prijateljstva je toksična. Ni čistih prijateljstev. Nihče ne umre nedolžen.