Se čudeži dogajajo?

Nežno-grenka norveška božična pravljica Zvezdna vrata, ki je zbudila veliko zanimanje mednarodne javnosti, je dočakala slovenski prevod

Ronja je desetletna deklica, ki si močno želi, da bi njena družina imela kočo v gozdu, kjer bi bilo tudi sredi zime toplo in varno. Želi si tudi polnega hladilnika pa smrečice, saj se bliža konec leta, in verjame, da bo vse to dočakala, kajti »čudeži se dogajajo«. Pa vendar nič ni samoumevno, kajti njen edini skrbnik, oče, je alkoholik, ki je že večkrat neuspešno skušal streti peklenski oklep odvisnosti. Trenutno je trezen, a brez službe, dokler Ronja ne izve, da v prodajalni božičnih drevesc iščejo dodaten par rok. Čeprav oče v tem vidi »delo za rovtarje«, se navdušenju mlajše hčerke ne zmore upreti, tako se loti dela in hladilnik se napolni. Vendar se oče ob polni denarnici kmalu spet vda svojim demonom. Ronjina najstniška sestra pa v strahu, da bi zaradi neplačanih računov izgubili dom, stvari nato vzame v svoje roke. Tudi Ronja hoče pomagati.

Tako se začne pravljica Zvezdna vrata nagrajene norveške pisateljice Ingvild H. Rishøi (1978), ki je uspešnica že od izida leta 2021. Prevedena je v 24 jezikov, nedavno tudi v angleškega in ta prevod je v zadnjih tednih deležen izjemne pozornosti. O njem so se razpisali največji britanski in ameriški mediji, New York Times je pravljico razglasil za »čustveno nabit dragulj«, v knjižnem klubu Oprah Winfrey so jo uvrstili med knjige leta. Odziv je tako silovit, da se avtorica ni mogla ogniti misli, ali ne gre pravzaprav za odziv na trenutne politične razmere, zlasti v ZDA, ko se po Trumpovi vnovični zmagi številnim ljudem zdi, da »vse razpada«, pravljica pa jim morda vliva kanček upanja, da se bo, četudi bi sistem odpovedal, mogoče opreti vsaj na pomoč dobrih ljudi (v knjigi jih je kar nekaj, zanimivo, samih moških, ki v spomin prikličejo decembrske dobrotnike). Pa vendar je njihova pomoč začasna, občasna.

Svež pa trenutno ni le angleški prevod, temveč tudi slovenski, ki je izšel pri založbi Mladinska knjiga in je, kot poudarja Petra Piber, prevajalka knjige iz norveščine, »pravi mali čudež«, saj so norveška dela zaradi majhnosti jezika postavljena pred podobne preizkušnje kot slovenska. Po drugi strani je zanimanje za knjigo Zvezdna vrata po svetu ne preseneča. K temu je gotovo prispevala »tudi nepopisna grozljivka, ki jo civilisti, sploh otroci, doživljajo v Gazi. Hkrati pa v tem literarnem delu vidim kritiko zahodnega sveta, ki vsemu obilju navkljub ni sposoben poskrbeti za najranljivejše pripadnike družbe.«

Posebej pomenljivo je, da so bila Zvezdna vrata napisana v eni najbogatejših držav na svetu. Umeščena so v Tøyen, predel Osla, znan po muzejih, a tudi po tem, da del njegovih prebivalcev, med katerimi je veliko priseljencev, živi na pragu revščine in celo pod njim. A za večino drugih prebivalcev so nevidni. Vidni so pravzaprav le – kot modro ugotovi veliko prezgodaj odrasla starejša sestra, medtem ko v hudem mrazu v premočenih rokavicah prodaja božična drevesca –, ko jih kdo prepozna kot orodje za povečanje svojega zaslužka: le sužnja svojega nadrejenega sem, pravi, tako kot je suženj njen nadrejeni, »samo da je preveč neumen, da bi se tega zavedal, a bil je suženj božiča, Jezusa in krščanstva, poleg tega je celo krščanstvo suženj kapitalizma. To je bistvo težave.« Težave s čim, vpraša mlajša. »Z vsem. S čisto vsem.«

Ne, pravljica, četudi napisana nežno in z vidika otroka (vendar za odrasle), še zdaleč ni lahkotna in tudi ne zgolj optimistična. Počasi spoznavamo, da je reinterpretacija Andersenove Deklice z vžigalicami, na zaključek katere imata sestri sicer nasprotna pogleda. Mlajša je prepričana, da deklica, prodajalka vžigalic, potem ko zagleda babico, odide k njej – da preživi. Starejša jo popravi, da premražena deklica zboli in po vročičnih blodnjah, v katerih se ji prikazuje babica – umre. Kaj pa deklici v Zvezdnih vratih? Ju kdo reši? Dočakata kočo? Se zgodi čudež ali pa, kot je v Washington Postu zapisal Ron Charles, kljub trudu, da bi ga dočakali, nad prebranim obvisi le »zgorelo upanje«, podobno »vonju po dimu, ki ostane po upihnjeni sveči«?

Prevajalka Petra Piber pravljico Zvezdna vrata vidi »kot slavospev upanju in ljubezni, prijaznosti in uvidevnosti, a tudi kot opomin družbi, ki zaradi gozda pogosto spregleda drevesa«. Zakaj nimamo zadržkov pomagati s prostovoljnimi prispevki za manj privilegirane, v konkretnem primeru zanemarjanja ali zlorabe pa se vedno znova obrnemo stran? Zakaj ne pokličemo policije? Pravljica Zvezdna vrata je tako pravzaprav »poziv k večji angažiranosti, ko opazimo sočloveka v stiski«.

Knjiga:
Ingvild H. Rishøi: Zvezdna vrata
Prevod: Petra Piber
Založba: Mladinska knjiga (cena 19,99 EUR)