Sarah Bakewell: Moč humanizma

+ + + +

V striktnem smislu meri pojem humanizem na renesanso in čas od 14. do 16. stoletja, avtorica pa sledi širši definiciji, ki sega do sedanjosti.

Humanizem ni pokopan v preteklosti, ampak je večen. Zadeva ljubezen do izobraževanja, radovednost in svobodo misliti zunaj ustaljenih filozofskih smeri. A tudi sposobnost ustvarjanja prijateljstev, torej povezovanja, ki ustvari prostor, kjer lahko ideje zaživijo, saj dobijo odmev in zanetijo dialog. Knjiga, ki ne bo prikaz del velikih imen humanizma, ampak pripoved o posebnostih njihovega intelektualnega bivanja?

Pri Petrarci dejansko posebej omeni, kako je hodil po knjižnicah, v njih brskal za rokopisi in si jih skrbno (mesece) izpisoval ter pri tem ignoriral bolečine v rokah. Požiral je vednost v času, ko je bilo priti do nje muka, sploh, če pomislimo na hipnost spletnih informacij. Vedel je tudi, kje naj išče to, česar ne ve. Ni znal starogrško in je zato postoril vse, da bi v Italijo zvabil grškega modreca. V življenju so ga kajpak pestile tudi tegobe, premagoval jih je z literaturo in pisanjem pisem, še posebej prijatelju Boccacciu.

V uvodnih poglavjih je Bakewellova najmočnejša, a ker si vzame predolgo obdobje sedmih stoletij in na desetine avtorjev, v nadaljevanju izgubi nit pripovedi in zaide v predstavljanje zgodovine idej. Toda tudi tu prinaša humanistična spoznanja, denimo drobec, da je bil verski reformator in uničevalec nemoralnih knjig Savonarola priljubljen pridigar; v 15. stoletju se je pred njim v katedrali v Firencah zbralo do deset tisoč vernikov. Kakšno moč so imele njegove pridige in kako daleč so segle, ne da bi jih multiplicirali množični mediji!

Vsekakor zanimivo branje.