»Želeli so vplivati na to, kako javna zavarovalnica deli denar«

Erik Brecelj je abdominalni kirurg z Onkološkega inštituta v Ljubljani, ki je v javnosti zaslovel s svojim neposrednim pristopom: ne izbira pridevnikov, ne zna govoriti med vrsticami in ne taktizira. Če meni, da kdo laže in krade, potem to pove, če meni, da je treba koga brcniti na cesto, pa četudi je to kak njegov kolega, minister ali šef, reče, da ga je treba brcniti na cesto. Če bi Erik Brecelj delal v diplomaciji, bi vsak mesec zakuhal nov konflikt, a na področje zdravstva, kjer so akterji interesno prepleteni in navadno drug drugemu ščitijo hrbet, je prinesel sproščujočo svežino.

Iz anonimnosti je stopil leta 2006, ko je v javnem pismu opozoril na nevzdržne razmere na bivšem oddelku za onkološko kirurgijo, od tedaj pa je reden medijski gost na temo zdravstvene krize. A šele pod vlado Roberta Goloba je dobil na tem področju tudi uradno funkcijo. Postal je predsednik strateškega sveta za zdravstvo, ki slabi dve leti deluje pod okriljem predsednika vlade. Vanj se je vključil, ker je želel iz prve roke izvedeti, zaradi koga se v zdravstvu nič ne premakne z mrtve točke.

Gospod Brecelj, se vam zdi, da gredo stvari v zdravstvu v pravo smer, smo se že premaknili z mrtve točke? 

Po naravi sem nezadovoljnež in perfekcionist, a ko primerjam današnje spremembe z leti poprej, ko smo neprestano poslušali izgovore, zakaj nečesa ni mogoče izvesti, se mi vendarle zdi, da se premikamo naprej. Seveda počasi, zaradi česar sem kdaj tudi slabe volje, in še vedno z velikim odporom proti spremembam, a vendarle.

Ste lahko natančnejši? Kje vidite napredek, katera dejstva to kažejo, kateri podatki pričajo o tem? 

Začel bom s temo, ki morda v javnosti ni zelo znana. Zakon o kakovosti v zdravstvu je projekt, o katerem govorimo že 20 let. Za vas, laike, je morda ta zakon videti precej brezvezen in dolgočasen, vendar je izredno pomemben. Marsikaterih današnjih težav ne bi imeli, če bi ta zakon že veljal. Dvajset let smo se torej trudili, da bi ga sprejeli, a ker tudi politikov ni zanimal, ker ni bil na prvi pogled všečen, se projekt ni premaknil naprej. In zdaj ga bomo vendarle dobili. To je en tak primer. Napredek pa vidim tudi v tem, da smo ustavili prejšnjega ministra Danijela Bešiča Loredana. Njegova prioriteta je bil zakon o javni zdravstveni zavarovalnici (ZZZS), kar je zanimalo zgolj njega in zdravniško zbornico, ki mu je ploskala. Pri tem smo ga zaustavili in razkrinkali ta tip politike.

Kaj je želel po vašem mnenju Loredan s sodelavci resnično doseči s tisto reformo? 

Želeli so vplivati na to, kako javna zavarovalnica deli denar. Ko sem se tega zavedel, mi je postalo jasno, kakšni so bili resnični nameni bivšega ministra. Javna zdravstvena zavarovalnica nas v strateškem svetu zanima predvsem zato, ker želimo, da bi ZZZS postala aktivnejša institucija. Njena naloga bi morala biti dvigovanje cen storitev tam, kjer jih primanjkuje, in zniževanje cen tam, kjer jih je preveč. To se bo zdaj zgodilo pri radioloških preiskavah, ki so očitno preplačane. ZZZS bo sedaj te cene znižala. Poleg tega mora ZZZS meriti kakovost opravljenih storitev in ustrezno ukrepati, kadar ta ni dovolj visoka. A ob tem nekatere strahovito zanima še druga plat te institucije – vpliv na delitev petih ali šestih milijard evrov, ki se vanjo stekajo.

Da, Loredan je želel reformirati upravljanje ZZZS. Ampak ali vas zdaj ne skrbi imenovanje novega direktorja ZZZS, Roberta Ljolje, ki prihaja iz farmacevtske industrije in je trenutno zaposlen v podjetju, katerega ustanovitelj je med drugim ameriška gospodarska zbornica in lobistična skupina Herman? Ali se ti interesi, ki ste jih domnevno zaustavili, ne vračajo sedaj skozi stranska vrata? 

To so vsekakor zanimiva dejstva in upravičen pomislek glede novega kandidata, vendar si še ne upam reči zadnje besede. Ministrici sem jasno povedal: ta vlada je dolžna urediti delovanje ZZZS, predvsem tako, da se zakonsko zaščiti pred plenjenjem. Če nas bo novi generalni direktor razočaral, bomo tudi v našem strateškem svetu glasno izrazili svoje stališče. Upam, da to ne bo potrebno, vendarle se mi zdi, da smo vsi, tudi javnost, danes veliko bolj pozorni na javno zdravstveno zavarovalnico in da si nekdo malverzacij z njo ne bo upal privoščiti.

Kaj pa področje družinske medicine, se tudi na tem področju po vašem kaj premika na bolje? Župan Zoran Janković se je ta mesec pohvalil, da so v Ljubljani vendarle dobili 15 novih družinskih zdravnikov. 

Da je Zdravstveni dom Ljubljana na začetku razpadal, sta kriva direktorica in župan, ne pa minister ali zakonodaja. Sam prihajam iz Ajdovščine, kjer smo dokazali, kako se stvari lahko rešujejo. Tudi tam je bil zdravstveni dom v podobni situaciji kot v Ljubljani, nato pa je prišel direktor Egon Stopar, ki je danes član našega strateškega sveta in ki mu je uspelo obrniti smernice zavoda v pozitivno smer. V strateškem svetu smo sicer pripravili več kot 70 ukrepov za izboljšanje delovanja primarnega zdravstva. Na začetku sem imel občutek, da si mnenjski voditelji v zdravstvu na področju družinske medicine sploh ne želijo sprememb iz približno istih razlogov, zaradi katerih so Konradu Kuštrinu na začetku uspevale zdravniške stavke. To je zaradi želje po pomanjkanju zdravnikov, v primeru Kuštrina je bilo to pomanjkanje anesteziologov. Mnogi so si dejansko želeli, da bi enaka kriza zavladala tudi na področju družinske medicine. A tudi tukaj smo se premaknili naprej.

Želeli so vplivati na to, kako javna zavarovalnica deli denar. Ko sem se tega zavedel, mi je postalo jasno, kakšni so bili resnični nameni bivšega ministra.

Lahko poveste, kako?

Za začetek smo se naučili uporabljati številke. Prevladujoče mnenje o slovenskem zdravstvu je, da v njem vladata kaos in slaba volja, da smo vsi izgoreli, izmučeni ter da zaradi tega mnogi odhajajo v tujino ali k zasebnikom. A ko smo mi v strateškem svetu statistični urad zaprosili za podatke, smo ugotovili, da razmere v resnici niso tako katastrofalne in da, na primer, v tujino odide zelo malo zdravnikov. Nekateri naši najpomembnejši ukrepi na področju primarnega zdravstva sicer ostajajo neopaženi, a so zelo pomembni. V najnovejšem zakonu o zdravstveni dejavnosti vsi govorijo na primer le o razmejitvi med javnim in zasebnim zdravstvom, spregledajo pa določbe, s katerimi bomo uvedli zdravstvene regije. Veste, kaj to pomeni?

Vem, da vam je bivši zdravstveni minister Janez Poklukar predstavil model Gorenjske. Bistveno pri takšni regionalni organiziranosti je verjetno v prehajanju zdravnikov iz ene institucije v drugo. 

Uvedba regionalizacije pomeni, da bomo določili zdravstvene regije. V vsaki zdravstveni regiji bo NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) spremljal podatke o obolevnosti, javna zavarovalnica ZZZS pa bo nadzorovala izvajanje storitev. Šele na tej podlagi bo jasno, kako stvari dejansko potekajo, kje je treba posredovati in kaj okrepiti. Zdravstveni domovi v posamezni regiji bodo med seboj bolje povezani, kar pomeni, da bodo nekateri lokalni politični šerifi izgubili del svoje moči. Ti konflikti nas še čakajo, a prednost takšnega modela je očitna: več služb bo centraliziranih, v središču regije bo bolnišnica s svojim laboratorijem in drugimi specialističnimi storitvami, specialisti pa bodo lahko delali v bolnišnicah in tudi v zdravstvenih domovih – in obratno. Če nam bo to uspelo, bomo primarni del zdravstva rešili. V enem letu, kot je zapisano v osnutku zakona o zdravstveni dejavnosti, mora ministrstvo oblikovati zdravstveno mrežo in šele takrat bomo lahko natančno ugotovili, kje in koliko kadra nam manjka. Trenutno namreč mnogi precej na pamet trdijo, koliko zdravnikov ali drugega osebja primanjkuje. Na podlagi česa to govorijo? Le na podlagi pogosto neobjektivnih čakalnih dob? Kaj pa, če so te umetno ustvarjene? Morda pa nas kje čaka celo presežek? To bo izjemno velik korak naprej, ki ga obljubljamo že 30 let.

Vse to, kar sedaj govorite, je dejansko zelo pozitivno. 

Nekateri se v našem zdravstvu hudičevo trudijo dokazovati, da so razmere kaotične in katastrofalne. Ne vem, zakaj. A ko smo si mi v strateškem svetu s pomočjo številk podrobno ogledali vsak problem in vsako domnevno dramatično situacijo, smo ugotovili, da enostavno ne držijo. Tudi zdaj poslušamo podobne izjave – zdravniška zbornica in Fides pravita, da bodo ob sprejetju zakona o zdravstveni dejavnosti vsi odšli k zasebnikom. Kam pa naj bi šli? Mislim, da smo s tem analitičnim pristopom vendarle dosegli, da je blefiranja, pritiskov in izmišljotin manj kot nekoč. Ne da bi zdaj tudi sam pretirano branil obstoječi sistem, a dejansko so po anketah pacienti v Sloveniji s storitvami zelo zadovoljni. Zadnjič so nas obiskali Avstrijci, ker jih je zanimala organizacija naše primarne ravni, predvsem družinske medicine. Bili so navdušeni, rekli so, da smo jim zgled. Medtem pa mi sami pogosto opisujemo primarno raven, kot da gre za storitev iz Centralnoafriške republike. Skratka, ta napredek, o katerem me sprašujete, je ravno v tem: danes je praznega govorjenja na pamet manj. In sam bi si želel, da bi se v to racionalno in argumentirano debato, podkrepljeno z dejstvi in številkami, bolj vključile tudi zdravniške organizacije – ne pa, da zgolj iščejo koristi za svoje ozke interesne skupine.

Želel bi si, da bi se v to racionalno in argumentirano debato vključile tudi zdravniške organizacije – ne pa, da zgolj iščejo koristi za svoje ozke interesne skupine.

Če še sam postrežem z nekim nenavadnim podatkom: v zadnjih dvajsetih letih imamo dvakrat več družinskih zdravnikov in dvakrat več radiologov, pa vendarle je na teh področjih kriza. Kako si to vi razlagate? 

Z napredkom medicine. Normalno je, da je za neko višjo raven potrebnega več kadra. Nam se v povprečju vsako leto število zdravnikov poveča za štiri odstotke, kar ni tako malo. Dejansko so to velikanski skoki. Podatki hkrati kažejo, da se na določenih področjih število nekaterih storitev v zadnjih letih zmanjšuje, vse manj je na primer hospitalizacij, kljub temu pa se ne zmanjša število bolnišničnih postelj. Vse to je treba znati interpretirati.

To pomeni, da so zdravniki vse manj produktivni? 

Le na prvi pogled. Mislim, da postajamo zdravniki vse bolj različno produktivni. Nekateri vse manj, nekateri pa vse bolj. Če se število hospitalizacij na nekem področju znižuje, potem je treba na nekem oddelku zapreti postelje in jih ponuditi nekomu drugemu, na primer negovalni bolnišnici ali paliativi. A na te spremembe se ne odzovemo pravilno, ker nimamo podatkov, ker nimamo določene zdravstvene mreže, zaradi česar imamo na koncu nekje na pol prazne oddelke in neproduktivno zdravstveno osebje, na drugi strani pa izgorele zdravnike in medicinske sestre ter pomanjkanje postelj. Vidite, zato je treba sprejeti mrežo, zato je potreben zakon o kakovosti v zdravstvu.

Vaš mandat se je začel z Bešičem Loredanom, s katerim ste se nekoč dobro razumeli in ga nato pozvali k odstopu. Očitali ste mu, da ni naredil nič. Kakšna je razlika med njim in sedanjo ministrico? Kakšno napako je on storil ali kaj smo ali ste se naučili iz njegovega pristopa? 

Z Loredanom sem sodeloval že pred leti v tako imenovani Iniciativi zdravnikov, kjer pa sva se dokončno sporekla, saj je bil usmerjen v ustanavljanje politične stranke. Kljub temu pa mi je kot minister dokazal nekaj, za kar sem mu zelo hvaležen. In sicer da metanje denarja v zdravstveni sistem samo po sebi ne prinese ničesar. Dorijan Marušič je v naši skupini prvi začel dvomiti o Loredanovem pristopu. V tistem času so bili v vladi še navdušeni nad tem, kako bo Loredan skrajšal čakalne dobe s svojimi zgodovinskimi stresnimi testi. A na koncu je dokazal, da zgolj s takšnim enostavnim pristopom reforme ni mogoče izpeljati. In zato smo mu lahko vsi hvaležni. Pokazal je, da imajo od takšnih ukrepov koristi zgolj nekateri, ne pa vsi, in tudi ne vsi pacienti.

In primerjava s sedanjo ministrico? Je Loredan delal velike korake, Valentina Prevolnik Rupel pa se sprememb loteva z majhnimi, filigranskimi spremembami? 

Ni primerjave. Valentina Prevolnik Rupel ima znanje, izkušnje iz preteklosti ter ogromno teoretičnih in praktičnih kompetenc. Njeni koraki niso majhni. Razlika med njima je predvsem v tem, da je Loredan oboževal pompozne tiskovne konference z visokoletečimi napovedmi, aktualna ministrica pa se izogiba nastopom v javnosti. Imam občutek, da bi najraje preprosto delala. Ni političarka v slabšalnem pomenu besede, ampak strokovnjakinja, in je svojo pot dobro zastavila. Napisala je ogromno zakonov, kar nikakor ni majhen dosežek. Pod prejšnjim ministrom je moral biti naš strateški svet veliko aktivnejši, saj minister dejansko ni veliko delal. Pod to ministrico pa predvsem spremljamo reforme in občasno kaj svetujemo.

Kaj pa smo v Sloveniji dobili od vas, od vašega strateškega sveta, česar morda ne bi imeli? Na kaj ste najbolj ponosni? 

V strateškem svetu smo najbolj ponosni na odstavitev prejšnjega ministra. Mislim, da smo še pravi trenutek preprečili katastrofo. Eno od področij, kjer sedaj dajemo nove pobude, pa je večja vključenost medicinskih sester v zdravstveni sistem prek specializacij na področju zdravstvene nege. To je za laike lahko spet še ena od nepomembnih stvari, ki pa je zelo pomembna. A tako se delajo prave reforme.

V strateškem svetu smo najbolj ponosni na odstavitev prejšnjega ministra. Mislim, da smo še pravi trenutek preprečili katastrofo.

Hočete doseči, da bodo medicinske sestre začele prevzemati večjo odgovornost? 

Tako je. V Sloveniji imamo že sedaj zelo izobražene medicinske sestre, ki pa žal niso dovolj vključene v sistem, zaradi česar odhajajo iz zdravstva. Zaradi tega jim želimo, podobno kot v večini evropskih držav, s specializacijo podeliti več odgovornosti, da bodo na nekaterih področjih postale samostojne in tudi uvrščene na višja delovna mesta. V zdravstveni negi je ogromen potencial, veliko je želje po učenju, po razvijanju kariere, ki pa v zdravstvenem sistemu formalno ni priznana. Upam, da bodo prve specializacije podeljene kmalu po novem letu.

Medicinske sestre na Finskem predpisujejo recepte namesto zdravnikov, v Veliki Britaniji so sestre, ki so samostojne na področju anesteziologije, v Sloveniji pa domnevno to ni mogoče, ker ohranjamo višje standarde. 

To sem sam videl na Danskem, kjer mi je medicinska sestra, ki je bila prej zaposlena v Sloveniji, malo v šali in malo zares dejala, da v balkanski Sloveniji spoštovanja med zdravniki in medicinskimi sestrami ter sodelovanja med obema poklicnima skupinama nikoli ne bomo mogli doseči. V omenjeni bolnišnici so se srečevali z nezadovoljstvom medicinskih sester in z njihovim odhajanjem. Problem so nato rešili tako, da so sestram dali strokovna pooblastila in več priznanja za njihovo delo. Ko daš človeku možnost, da uživa v strokovnem delu in ne zgolj v pisanju formularjev, s tem rešiš veliko težav. Prva naša specializacija medicinskih sester, ki jo bomo uvajali, bo specializacija na področju enterostomalne terapije, potem želimo uvesti specializacijo iz paliativne nege in na področju urgentne medicine, kjer imajo številne medicinske sestre že izobrazbo, a so brez certifikata in ustreznih nagrad. Takšne sestre bi lahko razbremenile urgenco. Sam rad rečem: raje vidim, da me oživlja izobražen zdravstveni tehnik, ki je na tem področju specializiran, kot pa Erik Brecelj. Tukaj imamo v zdravstvu strahoten potencial, ki pa mu je treba dati možnost. Upam, da bomo ta zid prebili.

Razmišljam, da vas je morda Robert Golob vendarle imenoval na čelo strateškega sveta, da ostajate na njegovi strani. > Strinjam se s tem, kar mi pravijo prijatelji: Ni dobro imeti Breclja za sovražnika. Ampak moram reči, da sem bil doslej nad sodelovanjem s predsednikom vlade prijetno presenečen. Posluša nas, tudi če se kje nismo strinjali, smo mu dali vedeti … Na primer kje? 

Na začetku pri Loredanu glede njegovega zakona o ZZZS. Ta zakon smo sesuli v prah in premier se je odločil, da zakon ne bo šel naprej. Tega doslej pri politikih nisem bil navajen.

Vas je politika pri katerem ukrepu tudi presenetila? 

Pri ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Za ta ukrep so tisti konec tedna vedeli le trije ljudje v Sloveniji in med njimi ni bilo zdravstvenega ministra Loredana.

Bojim se, da s takšnim pristopom zdravniki ne bomo dosegli ničesar, ob tem pa bomo ostali še brez sindikata. In zdi se mi, da gremo po tej poti naprej.

Eden največjih problemov v zdravstvu je moralni razkroj, ste dejali. Predsednik vlade vas tukaj rad citira. Je moralni razkroj posledica privatizacije zdravstva, nepravičnega nagrajevanja, sedenja na dveh stolčkih? 

Simbol moralnega razkroja v zdravstvu je ta Onkološki inštitut, ki ga je Zidar zgradil skupaj z zdravniki tako, da smo morali dati še sedem milijonov za vodovod, štiri milijone evrov za požarni sistem, in danes sem že napovedal, da bomo morali plačati še 15 milijonov evrov za klimatski sistem, ki se nam je dopoldne pokvaril. Tu se kaže naša morala.

Kako pomemben pa je v tem smislu zakon o zdravstveni dejavnosti, ki ga sedaj sprejemate? 

Obstaja sicer neki vtis, da bomo s tem zakonom ločili javno od zasebnega, kar do neke mere drži, a to je zakon, ki predvsem uvaja red. Določa, kako se bo po novem delalo, kako se bodo podeljevale koncesije, kako se bodo odvzemale koncesije, zakon se deloma dotika tudi upravljanja, čeprav smo mi ministrici in predsedniku vlade predlagali tudi zakon o javnih zdravstvenih zavodih, kjer bi več poudarka namenili upravljanju. Zakon prinaša tudi nekatere novosti, kot je regijska organizacija zdravstva, o kateri sem že govoril, a predvsem uvaja red.

Ta zakon nastaja zadnjega pol leta, in če so bila izhodišča na začetku precej jasna, se sedaj na koncu zdi, da je vse več izjem, zaradi česar bo red malce razvodenel, ali pač? 

Vem, na kaj namigujete, v izhodiščih je zapisano, da bodo javni zdravniki lahko dodatno delali le v javni mreži, po novem pa naj bi dopustili delno zaposlitev v ustanovah, v katerih se opravljajo samoplačniške storitve, torej pri čistih zasebnikih. O tem še teče razprava, ta sprememba še ni dokončna. Debata o tem je povezana z morebitnimi odhodi nekaterih skupin zdravnikov, kot so maksilofacialni ali plastični kirurgi. Na strateškem svetu smo najprej začeli debato o delu zdravnikov, z namenom, da se vzpostavi red. Nato smo definicije tudi na željo premiera razširili na delo vseh, ki delajo v javnem zdravstvenem sistemu, tudi na medicinske sestre. Sprva smo govorili le o omejevanju, nato pa tudi o nagrajevanju. Mislim, da bo prav tu največ problemov pri uresničevanju zakona. Ne pri omejevanju dela zdravnikov, ampak pri njihovem nagrajevanju. Ta zakon prinaša – in začuden sem, zakaj se v zdravniški zbornici in v Fidesu tega ne veselijo – nagrajevanje zdravnikov. Tisti, ki bi morali biti zaskrbljeni nad tem zakonom, so direktorji in menedžerji.

Zakaj? 

Zdravniki bodo lahko po novem v javnem zdravstvu nagrajeni v višini do 50 odstotkov mesečne plače, a direktor bolnišnice bo moral zelo dobro vedeti, koga nagraditi. Tega sistema danes v Sloveniji še ni, prav nasprotno, včasih se mi zdi, da so najglasnejši tisti, ki delajo najmanj. Direktorji bodo torej po novem morali nekatere zaposlene nagrajevati, če bodo uvedli uravnilovko, če bodo torej vsi zdravniki prejeli enake nagrade, bodo s tem povzročili nezadovoljstvo.

Zdravniki bodo po novem nagrajeni prek dodatno sklenjenih pogodb za delo nad normativi. Ali ne bo to imelo nasprotnih učinkov: tako kot pri nadurah bodo zdravniki spet v rednem delovnem času počivali in nato delo prestavljali na bolje plačan čas prek nižje obdavčenih pogodb o delu?

V zakonu piše, da morajo predstojniki spremljati obremenitve.

Že v veljavnem zakonu piše, da zdravniki ne bi smeli dobiti soglasja za drugo delo, če na primer redni program ni izpolnjen. Zakaj menite, da bo sedaj drugače? 

So seveda pomisleki, koliko objektivno bodo lahko šefi po novem spremljali obremenitve posameznega zdravnika, ampak enkrat je treba začeti. In naj še enkrat ponovim: če bo ta zakon padel, bo padel zaradi nagrajevanja in ne zaradi tega, ker bomo zdravnikom prepovedovali dodatno delo.

V Mladini smo nedavno objavili primer vodje Kliničnega inštituta za radiologijo na UKCLJ Dimitrija Kuhlja, ki je svoje podrejene prepričeval, naj dajo kolektivno odpoved, ustanovijo podjetje in nato ponujajo nazaj svoje storitve bolnišnici. Ste slišali za še več takšnih primerov? 

Kolikor vem, Kuhlju to ni uspelo, bi pa bil problem, če bi mu. Znalo bi se zgoditi, da bi mu sledile še druge skupine specialistov. A vse te težave in problemi so nastali neodvisno od naših reform in še preden smo začeli sprejemati ukrepe. Cel kup bolnišnic ima na primer težave z radiologijo. Radiologi jih zapuščajo, ker raje za lep denar delajo pri zasebnikih, kjer nekateri na mesec zaslužijo tudi po 15 tisoč evrov neto. Kdo pa ne bi? Že pred časom sem sedanji generalni direktorici ZZZS Tatjani Mlakar dejal: Znižajte cene radioloških preiskav, ker nas to vodi v katastrofo. Dobro se spomnim njenega odgovora, veste, kaj mi je dejala?

Kaj? 

Vprašajte ministra Bešiča Loredana, če bo to podpisal. Zato potrebujemo močno javno zavarovalnico, ki bo znala sama regulirati cene. Trenutne razmere so absurdne. Sam se na primer ukvarjam z rakom danke – opravim endoskopijo, nato slikanje z magnetno resonanco, kjer sliko sam odčitam, in na koncu še operiram. Radiolog na trgu, ki samo odčita slike, pa je od javne zdravstvene zavarovalnice plačan bistveno bolje kot jaz za celoten postopek. Lepo je, da so nekateri dobro plačani, a če bo šel ves denar radiologom, ga bo zmanjkalo za vse preostale.

Morda pa je problem tudi v tem, da se danes za poklic zdravnika dijaki odločajo predvsem zaradi zaslužka. Zakaj ste vi postali zdravnik? 

Ko sem sam začel, je bila plača bistveno nižja, nato pa je Konradu Kuštrinu s svojim sindikalnim bojem uspelo bistveno dvigniti plače. Sam še vedno upam, da se večina za ta poklic odloči zaradi bolnikov in etike. Vendar se moramo zavedati, da se družba spreminja, mladi gledajo drugače na delo, niso več pripravljeni delati 24 ur na dan, in temu se je treba prilagoditi ter sprejeti nova pravila igre in omejitve posameznih ekscesov. Prav zato je zakon o zdravstveni dejavnosti tako pomemben.

Po naključju veste, ali zdravniška stavka še traja?

Ne vem, sam je že od januarja ne razumem. Kuštrin je nekoč začel stavko – to poznam iz enega primera –, ko je bil z ministrom za javno upravo že vnaprej dogovorjen, kaj bo dobil. Zdaj pa nisem več prepričan, za kaj gre. Slišim neke izjave, da se Fides bori za demokracijo, medtem ko jih ne zanima več nagrajevanje ali podjemne pogodbe. Tega ne razumem več. Že januarja sem dejal: Bojim se, da s takšnim pristopom zdravniki ne bomo dosegli ničesar, ob tem pa bomo ostali še brez sindikata. In zdi se mi, da gremo po tej poti naprej.

Ta intervju sva začela z občutkom krize v zdravstvu. Ste imeli na onkologiji kak primer, ko je bilo življenje dejansko ogroženo zaradi dolgih čakalnih dob ali starih aparatov? 

Da bi jaz vedel, ne. Mi tako ali tako ne smemo imeti čakalnih dob in tudi ne moremo biti nagrajeni za njihovo krajšanje, ker jih enostavno ne smemo imeti. Lahko rečem, da na področju radioterapije, internistične onkologije in kirurgije čakalne dobe ne gredo v škodo bolnikov. Včasih se zaplete z diagnostiko, ko paciente pošiljamo tudi v druge ustanove, da dobimo pravo diagnozo in lahko začnemo zdravljenje, a pri nas čakalne dobe niso problem.

Je pa tudi vas vse več in opravite več storitev, hkrati se povečuje število bolnikov. Zakaj?

Na mojem kirurškem oddelku smo močno povečali število storitev in zaposlenih, a smo sedaj naleteli na druge omejitve. Potrebujemo nove postelje in več kadra v zdravstveni negi. Raka je več, ker ga več tudi odkrijemo zaradi odličnih preventivnih programov, kot so Svit, Zora in Dora, kjer smo v evropskem vrhu. Če smo lahko na teh področjih v špici, zakaj ne bi mogli biti tudi na drugih? Ni razloga, da ne bi bili. Ti preventivni programi nam pripeljejo veliko bolnikov, a so ti hitreje ozdravljeni, z njimi je manj stroškov, manjša je potreba po kemoterapiji, njihove možnosti za preživetje pa so bistveno boljše. Pri nas sta torej večje število pacientov in večje število storitev znak napredka.

Katere predloge boste v strateškem svetu ministrici dali v prihodnjem letu? 

S člani strokovnega sveta bomo v naslednjem letu pomagali ministrici postaviti zdravstveno mrežo, razvijali bomo specializacije medicinskih sester in poskušali bomo ministrstvo in predsednika vlade prepričati, da potrebujemo tudi reformo upravljanja bolnišnic.