Komentar / Obrazi nasilja

Janko Lorenci

27. 12. 2024  |  Mladina 52  |  Kolumna

Umor Briana Thompsona, direktorja velike zdravstvene zavarovalnice, počasi izzveneva tudi v Ameriki. Zbudil je veliko čustev, od strahu in jeze do tihih simpatij in glasnega odobravanja. To ni bil čisto navaden umor.

Odobravanje je žel zato, ker je ameriški zdravstveni sistem najdražji na svetu, deluje pa kot v kaki polrazviti državi. Posebno grdo mesto v njem imajo zdravstvene zavarovalnice. Zavarovance množično in surovo izigravajo, zato so široko osovražene. Luigi Mangione, sam po malem njihova žrtev, se ni odpravil na značilen morilski pohod, med katerim storilec na slepo pobije vse, ki mu pridejo na pot. Za tarčo je izbral človeka, poosebljenje mašinerije, ki služi velikanske denarje tako, da ima na vesti na desettisoče življenj. Zakaj bi bilo življenje takega človeka vredno več od življenj številnih njegovih posrednih žrtev? Doletela ga je torej po mnenju marsikoga pravična kazen, Mangione pa je postal ljudski junak.

Simpatije na družbenih omrežjih so segale čez delitve na republikance in demokrate in v bistvu izrekale nezaupnico sistemu, ki različno vrednoti človeška življenja. To dobro ponazarja justica: revni jo zanimajo kot storilci, ne pa kot žrtve. Pri bogatih je ravno narobe, njihovo življenje je za sistem očitno vredno več. Skratka, sistem neprimerno bolj ščiti bogato in vplivno manjšino. Če bi Mangione ubil »navadnega« človeka, bi šlo to v deželi, kjer se vsak dan zgodi skoraj 100 umorov, povsem mimo.

A v vsakem primeru je ubil, torej uporabil skrajno obliko nasilja. Storil je nekaj, kar je nedopustno, nečloveško, grozno, a po svoje razumljivo. Je tudi kaj spremenil? Branko Marcetic je v Jacobinu, ameriški levičarski reviji, zapisal: umor ni rešil nobenega življenja, ne bo spremenil pohlepa zavarovalnic, ne izboljšal zdravstvenega sistema. Edina posledica je Thompsonova smrt.

To drži le deloma: umor je do obisti razgalil gnilost zavarovalnic, prikazal splošno nezadovoljstvo, sprožil razpravo, nagnal nekaj strahu v kosti zavarovalničarjev. Hkrati drži, da individualno nasilje praviloma ne spremeni splošnega stanja, ampak ga lahko, kot je pisala Rosa Luxemburg, celo poslabša: nasilni akt prinese nekakšno splošno zadoščenje in olajšanje, zbudi meglene upe, da se bodo stvari čudežno spremenile. A se ne, ljudje postanejo kvečjemu pasivnejši.

Prepoved nasilja, zlasti pa njegove skrajne oblike – ubijanja –, je božja in družbena vrhovna zapoved. Pogledi na fenomen nasilja pa so različni. Ena »šola« ga popolnoma zavrača, druga ga ima za upravičenega, če prinese nekakšno večje splošno dobro, tretja šola oba pogleda kombinira. Kakorkoli, razglabljanje o (ne)upravičenosti nasilja je spolzek, izmuzljiv teren. Nasproti si stojijo različne vrednote, različna načela in zelo različne situacije. Nasilje je praviloma upravičeno absolutno prepovedano. V nekaterih primerih ga je mogoče razumeti, a vse, kar je razumljivo, še ni opravičljivo. Le izjemoma je tudi opravičljivo in celo dovoljeno. Pri individualnem nasilju je tak primer silobran, pri kolektivnem obrambna in nezakrivljena vojna.

Zgodovina človeštva je tudi zgodovina nasilja. Zdaj živimo v času, ki daje slutiti, da se bo nasilje radikaliziralo in širilo. Trendi so slabi. Dominantna ureditev povsod veča neenakost, različno vrednoti človeška življenja, neti nemir in nezadovoljstvo. To se marsikje najbolj kaže v zdravstvu, ki pa je samo del širšega sistema. Temu se obeta, da postane še slabši: na pohodu so avtokrati in skrajna desnica, bolj demagoška, a socialno še trša od zmerne politike, še bolj prepletena s kapitalom, še bistveno bolj nedemokratična. Zdrava demokracija upošteva večino, bolna bogato manjšino. Navznoter konfliktne, nestabilne družbe se zapletajo v medsebojne spore, vse to spremlja preplet kriz, zlasti pa podnebna kriza. Tudi tu gre v slabo smer; kriza se poglablja, že povzroča velikansko škodo in tragedije, toda politika zeleni prehod prej upočasnjuje, kot pospešuje. To potrjuje tudi vedno ostrejše obravnavanje podnebnih aktivistov.

V takih družbah bo večini šlo slabše, nezadovoljstvo se bo večalo, z njim pa represija in nadzor »od zgoraj« ter odpor, tudi nasilen, »od spodaj«. To nam pripoveduje tudi zgodovina. Če je neka ureditev za veliko večino izjemno slaba, tako rekoč neznosna, če se odločujoči sloji na vse kriplje upirajo spremembam in ohranjajo status quo, se tako rekoč nujno zgodijo upori, nasilje, kaos. Brez njih ne bi bilo socialne države, javnega zdravstva itd. Kot da se takemu prelomnemu stanju bližamo ta čas; stabilnost se lomi zaradi sočasnega slabega dogajanja v družbi in okolju. Z drugimi besedami: postopoma rinemo v stanje, ko utegne nasilje širšega obsega postati ne samo razumljivo, ampak tudi opravičljivo. To bi bil nekakšen silobran večine.

Iz takega stanja se lahko izcimijo strašne stvari, slabe za vse. Izogniti se jim je mogoče s temeljitimi popravki sistema. To lahko stori politika – a le, če bo pod močnim pritiskom večine. Kako to večino aktivirati, je odločilno vprašanje tega časa.