Aleksej Salnikov: Petrovi v časih gripe

+ + + +

Roman na vročični pogon

Pisatelj Aleksej Salnikov (1978) v nagrajenem in priljubljenem romanu Petrovi v časih gripe (predelanem tudi v film) prikaže družino Petrov in rusko mesto Jekaterinburg v času gripe in tranzicije. Pisanje začne kot niz neverjetnih epizod iz žanra pijanskega realizma, te podvrste fantastike, v kateri se realno popivanje odvijači v neverjetne epizode, za katere protagonisti ne vedo, koliko so resnične ali kako so se iz njih sploh izvlekli. Petrov namreč na avtobusu vidi, da je v mrliškem vozilu za njim znanec, ki bi se mu rad izognil. Pri tem ni uspešen in nato so sami problemi; enkrat prej so ju nabunkali enako naliti uniformiranci, tokrat po nekaj požirkih že veselo nazdravljata nad krsto in kasneje pričujeta blodnim monologom gostitelja po sili.

Petrovi v časih gripe je roman o Rusiji s preloma tisočletja z odvodi v prejšnje čase. Še vedno varčujejo z elektriko, doma grejejo oslabljene akumulatorje, gledajo (nam neznane) risanke in filme – roman je prestreljen s kulturnimi referencami – in moški pijejo, kot da bo konec sveta. Delo v uvodu spominja na recimo pesnitev Moskva - Petuški Venedikta Jerofejeva, kjer med dvema postajama, napol v deliriju, potuje ljubitelj eksotičnih koktajlov iz priročnega nabora ustnih vodic s primesmi, vendar vročičnost tokrat prispeva tudi epidemija gripe. Kmalu zajame še Petrovo in Petrova mlajšega, takrat postane vse skupaj skoraj božični žanr, s Sneguročko in otroškimi prireditvami v maskah, z opisom njenega knjižničarskega vsakdanjika in introvertiranosti malega. Bolniška še zaostri siceršnje tendence družinskega življenja, poudari nestrinjanje glede vzgoje in drobne zaplete, tudi ker Petrov mlajši trmasto vztraja pri novoletnih družabnostih. Čisto na koncu, v ločenem pogledu v zakulisje novoletnega obdarovanja, pa se razkrije še ena velika skrivnost Petrovih in spet vznikne veseljaški kolega z začetka romana.

Salnikov ohranja tradicijo ruskega romana, tudi tokrat veliko govoričijo in filozofaži ni konca, naj gre za žalostinke ob nepriznanosti umetnikov ali za zagovor tope sprijaznjenosti z usodo, ki je podkletena z vodko. Predvsem je Petrov, zdaj avtomehanik, risar stripov, ki jih ceni zgolj njegov sin, tipična figura malega človeka, na katerem se vsi konstituirajo in ga upogibajo po lastni volji in predstavi. Roman Petrovi v časih gripe tako skozi intimno zgodbo in drobne nesporazume, ki so vseprisotni, od govorečih posebnežev na avtobusih do resnega prerivanja v čakalnih vrstah, ponuja vpogled v sodobno rusko družbo in njen prerez ter spomin na druge čase. Vse to pa Salnikov spiše duhovito, žanrsko premešano in z elementi fantastike, v katero se odsuka prizemljeni tranzicijski realizem.