Aleksandar Stanković: Depra

+ + + + +

Pisec je eden najprepoznavnejših hrvaških novinarjev z legendarno oddajo na HRT Nedeljom u dva ter s petimi sezonami potopisne nanizanke Vjetar u kosi, obenem avtor več pesniških zbirk in knjižne uspešnice Sto faca i Aca. V zadnjem delu pa je razkril, kako se že 13 let bori z depresijo. V tem času je ne preveč uspešno preizkusil psihoterapijo in zadnje desetletje živi na psihofarmakih in dnevno sobiva z depresijo.

Slovenska novinarka Maja Megla je v knjigi Smem biti to, kar sem svojo depro povezala z izgubo novinarske službe in s tem izgubo družabnega okolja, Stanković je presenečenje – čeprav aktualni zvezdnik, obsijan z nagradami, priljubljenostjo in žarometi, se je znašel v podobni travmi.

No, ne povsem identični – brezvoljen, anksiozen in asocialen, a kljub temu ustvarja oddaje, ki so bolezni navkljub v špici hrvaškega žurnalizma. Podobno je v spominih zapisal eden največjih zgodovinarjev starega Rima Paul Veyne (1930–2022), ko je opisal, kako je bila vsako jutro njegova prva misel, da bi naredil samomor, potem pa se je spravil k mišljenju in pisanju ter ob računalniku vsakič preživel do naravnega konca. Življenje je lahko trpljenje, četudi si v vrhu svoje profesije. Depra torej kot univerzalna bolezen, ki lahko udari po komerkoli.

Stankovićeva knjiga, ki jo vodi pogum slavne osebnosti, da oznani svojo šibkost, opisuje začudenje, sram, skrivanje, tudi trenutek dna, ko mu v stanju, ko ne more razmišljati dlje kot 15 sekund, uspe izpeljati intervju z gostom.

Skratka, zgledna borba privilegiranega hendikepiranca, toda tak često še veliko težji križ trpljenja številni kristjani nosijo vdano že dve tisočletji, množica brezimnih pa vsak dan.