Svetlana Makarovič / Prinašalka luči

Leto, ko je Svetlana Makarovič le prevzela Prešernovo nagrado

Februar 2000, proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. V elegantni dolgi črni obleki s čipko na ramenih se povzpne na veliki oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma in zbranim s težkim srcem pove, da Prešernove nagrade za življenjski opus žal ne more sprejeti. Nagrado si nedvomno zasluži, je avtorica izjemnega pesniškega opusa, pisateljica, igralka, šansonjerka. Bila bi prva literatka z najvišjim priznanjem za umetniško ustvarjanje v neodvisni Sloveniji, prva na področju, ki kanonizira zgolj moške avtorje. A nagrade ne more sprejeti. Zakaj, ne izreče povsem nedvoumno, a v njej vre: drugi nagrajenec Marko Rupnik je nagrado za življenjski opus prejel mimo pravil, zgolj za eno delo, en sam mozaik, to ni opus. Ve, da bo popljuvana, poteptana, da bodo njen boj za pravičnost in poštenost, njeno etično dejanje, prikazali kot nehvaležnost, objestnost. Da jo bodo spet, morda najhuje doslej, napadli kot umetnico in kot žensko. Kljub temu v mikrofon pove, da Rupnikov opus »ni ista gora« kot njen in odide.

Februar 2023, proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. V televizijskem prenosu že teče odjavna špica dogodka, ko se povzpne na isti oder in dvorana hipoma obmolkne. Že tedne odmevajo očitki številnih redovnic, da naj bi jih pater Rupnik spolno zlorabljal. Končno se razpravlja tudi o tem, ali je Prešernovo nagrado dobil upravičeno, ali bi jo moral vrniti ali pa bi mu jo morali odvzeti. Svetlana Makarovič si v spremenjenih okoliščinah premisli, svojo nagrado želi nazaj. Takratni, konservativni upravni odbor Prešernovega sklada pa se začne izmikati z neprepričljivimi izmotavanji, zato umetnica, ponovno v črnem, a tokrat z rdečo zvezdo, ki jo je nosila tudi na petkovih protestih proti tretji vladi Janeza Janše, po proslavi nepovabljena stopi na oder in prebere pesem o zli runi, ki nas opomni, da ljudje, ki doživijo veliko krivico, niso več taki kot prej. Kar je storjeno, se izbrisati ne da. Milček Komelj, ki ima največ zaslug za Rupnikovo nagrado in posredno tudi za marsikateri hektoliter gnojnice, zlit po Svetlani Makarovič, predvsem s skrajne desnice, vzklikne: »Utihni, coprnica!« Dvorana meni drugače in umetnico nagradi s stoječimi ovacijami.

December 2024, Mini teater, Ljubljana. Na malem, intimnem odru stoji Svetlana Makarovič, tokrat ne v črni, temveč beli bluzi, kot prinašalka luči. In ko ji njen odvetnik David Sluga preda plaketo, je kalvarije konec. Prešernova nagrada je po skoraj četrt stoletja v njenih rokah in nenadoma nič več ni pomembno, gnev, sovraštvo ... Svetlana Makarovič je za svojo načelnost plačala visoko ceno. A vsaj zadnja leta v tem ni bila sama in »občutek tovarištva je enostavno čudovit«.