Komentar / Bogati, zaspani, ogroženi
Unija na slabi poti
EU je na poti v počasno agonijo, če bo šlo naprej po starem, sta lani rekla Christine Lagarde, predsednica Evropske centralne banke, in Mario Draghi, ki je pripravil poročilo o razmerah v Uniji. Prva bankirka se boji razpadanja socialne države, Italijan kot rešitev predlaga nekakšen novi Marshallov načrt – velikanske naložbe v tehnologijo in razvoj. Obe svarili sta že bolj ali manj pozabljeni.
Ena osrednjih težav EU je, da ekonomsko stopica na mestu, socialna država, odlika in prednost EU, pa je draga. Nemčija je gospodarsko na istem kot pred pandemijo, rast je nizka tudi drugje. Unija se je deloma deindustrializirala, premalo vlaga v nove tehnologije, preveč stavi na tradicionalne panoge, digitalizacijo pa je prespala. Med 50 vodilnimi tehnološkimi korporacijami sveta so samo štiri evropske, podobno je z univerzami. Starokopitni smo tudi Evropejci – denar nam kopni v bankah, malo ga dajemo v sklade, s katerimi so se na primer financirali tehnološki silicijski velikani. Evropa je brez njih, v tradicionalnih panogah ji konkurirajo cenejši Kitajci.
Zaradi ekonomsko-tehnološkega zaostajanja je Unija občutljivejša za druge težave. Ena izmed njih je Donald Trump. EU je zelo odvisna od izvoza v Ameriko (500 milijard evrov na leto), Trump pa je napovedal visoke carine. Poleg tega grozi, da bo zaprl ameriški vojaški dežnik nad Unijo, če članice Nata za oborožitev ne bodo dajale treh odstotkov BDP. Eno in drugo bi krepko prizadelo skupnost, ki se naglo stara in doživlja ekonomski zastoj. Trpela bi socialna država, nezadovoljstvo bi se povečalo, to pa je voda na mlin skrajne desnice –nedemokratične, nacionalistične in antizelene. Pod črto: demokracija, zeleni prehod in strnjenost Unije bi bili še bolj ogroženi. To je pot v trumpizacijo Evrope.
Tu je še ukrajinska kriza. Tudi Trump je čez noč ne more končati, lahko pa takoj ustavi pomoč Ukrajini. Bo potem vse ekonomsko in vojaško breme prevzela Unija, ki vse doslej – kako kratkovidno – ni dala od sebe nobene resne mirovne pobude, vojna pa je zanjo že zdaj hudo breme. Če se ga ne bo znebila, bo izgubljala tudi na mednarodnem prizorišču, kjer izgublja zaradi ekonomskega in tehnološkega zaostajanja, še bolj pa zaradi podrejanja Ameriki. Če bi vodila avtonomno politiko, bi lahko bila pomemben posrednik na globalnem odru, kar bi ji koristilo tudi ekonomsko. Zdaj se, med drugim v strahu pred Trumpovimi grožnjami, pospešeno oborožuje in ta denar manjka v sociali, pri naložbah itd. Skratka, mir v Ukrajini je zanjo eksistenčno pomemben.
Nekoč je bilo krizno stanje tako rekoč rezervirano za vzhodno in južno obrobje unije. Zdaj je kriza zajela samo osrčje skupnosti. Anglija je odšla, Nemčija in Francija, nekdanji »motor skupnosti«, sta v resnih gospodarskih in političnih težavah. EU je tako še bolj brez jasnega vodstva in strategije. Tako jo še bolj pesti staro nerešeno vprašanje – več ali manj Unije, več ali manj skupnih politik. Zlasti (skrajna) desnica vpije, da je skupne Evrope preveč, čeprav je vzrok številnih njenih težav ne preveč Evrope, ampak prej premalo (odsotnost skupne davčne, socialne, obrambne … politike). Kakorkoli, v sedanjem razsutem stanju in spričo groženj na obzorju se skupnost kljub uradnim ambicijam zlepa ne bo razširila z novimi članicami.
Perspektive niso spodbudne. Krize se vrstijo, EU jih praviloma prestaja slabo in se nanje odziva podoptimalno ali povsem zgrešeno. Unije ni lahko voditi, a sedanje vodstvo je slabo, brez vizije in pogosto brez občutka za realnost. Tako se rojevajo čudna nasprotja. EU se pospešeno oborožuje, je tudi zato v ekonomski in politični stiski – pa v bistvu ni vojaško ogrožena. Zapira se priseljevanju – čeprav se stara in obupno potrebuje delovno silo. Zmerna politika se prilagaja skrajni, namesto da bi se korigirala in se z njo spopadla. En Trumpov mandat je že doživela, a se ni iz njega nič naučila. Zdaj je Trump nevarnejši, sama pa šibkejša.
Bilanca pod črto je siva do črna: skupnost gospodarsko relativno zaostaja; notranje jo razjedajo desni skrajneži in razraščanje nacionalističnih egoizmov; mednarodno okolje je divje, pogreza se v nevarno napetost z najtesnejšim zaveznikom, ne ve, kako bi se obnašala do Kitajske, podnebna kriza se nezadržno stopnjuje.
Tako je kot ladja, ki jo neusmiljeno premetava vihar, krmar pa nima kompasa. Hitrih posamičnih rešitev ni, vendar se nekatere zaželene prioritete zdijo jasne in vse vodijo stran od vojn in k solidarnejši, manj surovo razslojeni družbi: čimprejšnji mir v Ukrajini, nevtralizacija Trumpovih groženj, ukrepi proti strahoviti neenakosti, zagon vitalnega gospodarstva in resna zelena politika. Stanje ni brezupno, saj je EU še vedno bogata in ima nekaj časa za prilagajanje. A če se ne bo zmenila za svarila, bo šla po ameriški poti. Trumpizacija v evropski varianti bi najbrž prinesla razpad Unije. To bi najbolj ogrozilo majhne članice, tudi nas.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.