Emilia Pérez

za

Desaparecidos.

Manitas Del Monte (Karla Sofia Gascón), največji mehiški gangster, vodja vsemogočnega kartela, ki se giblje v globoki ilegali, da k sebi skrivaj pripeljati ugledno odvetnico Rito (Zoë Saldaña) in ji ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: nekje daleč stran – ne v Ameriki – mu mora priskrbeti vrhunskega in totalno diskretnega kirurga, ki bo opravil operacijo potrditve spola. Že dve leti jemlje hormonsko terapijo, že dve leti prehaja – potrebuje le še operacijo, ki bo to zaključila in afirmirala. Rita bo v zameno dobila milijone. In jih tudi dobi, kajti operacija uspe. Manitas potem – spremenjen in neprepoznaven – izgine, za sabo zabriše vse sledi, njegova družina pa verjame uradni zgodbi, da je mrtev. Emilia Pérez (Karla Sofía Gascón), kot se zdaj imenuje Manitas, je filantropinja, »Žarek upanja«, ki financira iskanje in izkopavanje trupel »izginulih« v Mehiki, žrtev mamilarskih vojn (ne more čepeti križem rok, na desettisoče jih je izginilo), Riti pa spet ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: njeno družino mora iz Švice spraviti v Ciudad de Mexico, tako da bodo lahko skupaj – Emilia bo igrala njihovo teto. Emilia Pérez je remiks Botra in Očka v krilu. Še bolje: remiks Sicaria in Očka v krilu.

Toda Emilia Pérez, ki jo je posnel Jacques Audiard, avtor filmov Prerok, Dheepan, Pariz, 13. okrožje, Ko je zastalo moje srce in Rja in kost, je predvsem kempovski mjuzikl z glasbenimi točkami (La Vaginoplastia), rahlimi koreografijami in telenovelističnimi šoki, vendar ne brez razloga – mjuzikl je verjetno edini žanr, ki lahko legitimira in osmisli to neverjetno, a delikatno in elegantno kombinacijo srečnega spolnega opolnomočenja, kriminalizacije družbe, kartelizacije kapitalizma, brezobzirne politične korupcije, brutalnega ugrabljanja, pobijanja in izginjanja ljudi ter protesta, pokore in sprave.

Emilia Pérez je kritika neoliberalizma: Manitas, specialist za neoliberalno eliminacijo konkurence, ki postane Emilia Pérez, zagovornica in odrešiteljica eliminiranih, desaparecidos, spominja na neoliberalne magnate, ki si s privatizacijo, davčno »optimizacijo«, sekanjem javnih izdatkov in kleščenjem socialne države prisvajajo družbeno bogastvo, potem pa igrajo filantrope in drobtinam, ki padejo z njihovih miz, rečejo »donacije«.