Adaniyah Shibli: Zgolj detajl

+ + + +

»Zmagal bo človek, ne tank«

Palestinska pripovednica Adaniyah Shibli (1974) v kratkem romanu Zgolj detajl, prvotno izdanem leta 2017, za katerega bi morala dobiti nagrado na Frankfurtskem knjižnem sejmu, pa so ji to preprečili, med drugim piše o prebujanju sredi noči. Prenočuje v penzionu za turiste v naselbini blizu tiste, kjer so potekali boji med egiptovsko vojsko in prebivalci judovske kolonije takoj po drugi svetovni vojni: »Napeto poslušam zvoke obstreljevanja, moč zvoka prevede mojo oddaljenost od kraja, ki ga bombardirajo. Daleč je, za zidom. V Gazi, morda v Rafi.« Zgolj detajl je spisan dvodelno. Najprej je zgodba iz preteklih, pionirskih časov, govori o oboroženih judovskih naseljencih, ki so kolonizirali puščavo in iztrgali zemljo in zdaj čakajo tiste, ki bi jo morda radi odvzeli (nazaj). Med popisi vsakodnevne rutine je tudi dogodek, ko med patruljiranjem naletijo na skupino beduinov in jih pobijejo, dekle, ki je bilo z njimi, pa vzamejo s seboj, jo posiljujejo in na koncu ubijejo. Vse je spisano skozi pogled vojaškega vodje, ki ga že na začetku piči pajek ali podobna žuželka in se mu vročično stanje slabša, s tem pa tudi sposobnost, da bi krotil apetite svoje vojske ali vzdrževal kakršnokoli avtoriteto ali celo lastno slo.

Drugi del se godi nedoločno kasneje, zvemo le, da se je dogodek iz prvega dela zgodil točno 25 let pred rojstvom prvoosebne palestinske pripovedovalke. Ta zanj zve v Ramali in zase pravi, da prestopa meje, včasih kompulzivno, in jih res. Čuti se nekako povezano s prvo zgodbo, zato se, čeprav nima dovoljenja za prestopanje mej posameznih območij, z avtom in lažnimi dokumenti odpravi na kraj tabora in zločina. Med policijskimi zaporami, po preverjanju dokumentov, ob zidovih in utrjenih bunkerjih se pripelje v naselbino, ki zdaj stoji zraven, drugje, od prve je ostal le zid s heroičnim napisom »Zmagal bo človek, ne tank«, tam nastanjeni in varuhi spomina, torej upravljavci zgodovine v lokalnem muzeju kolonizacije, pa se pretekle zadeve spominjajo drugače: da so dekle v vodnjak vrgli Arabci zaradi njenega neprimernega vedenja, žal so takšne njihove navade.

Zgolj detajl je mučna zgodba, najprej zato, ker je prvi del nejasen, hladno očrtan skozi mrzlična stanja. Iz skopo opisanega vojščaškega vsakdanjika vojske v nastajanju veje hladnost, ki jo povzroča širjenje okužbe, tudi zabris zaradi časovne oddaljenosti, zapis opredeljuje škrta opisnost. Drugi del je mučen, ker opisuje premikanje po terenu, prepredenem z varnostnimi sistemi in nadzornimi točkami, ki omejujejo gibanje nepoklicanim in tistim brez dovoljenj. Gre za en sam hladen popis nelagodja in permanentne bližine paničnega napada, ne le zaradi lažnih dokumentov in prikrivanja pravega namena obiska naselbine, tudi zaradi čudenja nad morjem, ki ga ni videla že dolgo, pa zaradi sicer prijazne in ustrežljive, vendar v podtonu malce srhljive atmosfere z varnostnimi sistemi zaznamovane krajine. Skozi to se Adaniyah Shibli giblje uspešneje kot mimo cenzorskih lovk varuhov pravšnjosti na knjižnih stojnicah.