SZA: SOS Deluxe: Lana

+ + + +

SZA, absolutna prvakinja alternativnega R & B-ja, je med ustvarjanjem prelomne, komercialno najuspešnejše plošče SOS, izdane pred točno dvema letoma, kar prekipevala od ustvarjalnosti. V petih letih nastajanja albuma je posnela sto komadov, od tega jih je le 23 našlo prostor na mojstrovini, ki ji je prinesla devet nominacij za nagrado grammy in zagotovila zmago v kategoriji najboljši progresivni R & B-album. Pevka nas je vse od izida plošče dražila z napovedjo »deluxe« verzije, torej z nadgradnjo, na kateri se navadno znajde peščica neizdanih skladb, včasih pa tudi remiksi, demoposnetki in podobno gradivo. Deluxe izdaje so najpogosteje le sredstvo, s katerim založbe podaljšajo aktualnost albuma in iz njega izmolzejo še nekaj dodatnega denarja, a album Lana je veliko več kot to.

Na njem je kar 15 doslej neslišanih komadov, in čeprav jih nekaj daje vtis rahlo surovih osnutkov, celoten izdelek deluje kot pravi, »polnopravni« album, pri katerem ni nobenega razloga, da bi se skrival v senci predhodnika, četudi mu ne uspe doseči njegove veličine. Ne le da petnajsterico zlahka jemljemo kot ločeno entiteto, poslušanje celotnega »deluxe« izdelka, torej izvirne plošče in njene nadgradnje hkrati, je malce prevelik zalogaj, saj Lana že tako rahlo prenapihnjen izdelek raztegne v 38 komadov, ki skupno trajajo skoraj dve uri.

V smislu aranžmajev in produkcije je sveženj novih komadov precej bolj minimalističen, abstrakten in pretanjen, a po svoje tudi bolj enovit in manj slogovno raztresen kot sestrska plošča, ki je nenehno, ponekod skorajda shizofreno skakala po široki paleti žanrov in vajbov. Kot je v recenziji za Mladino zapisal Jaša Bužinel, je bila »vsa ta pestrost ultimativno kontraproduktivna«, vseeno pa je priznal, da gre za »velikopotezen umetniški statement pevke na vrhuncu ustvarjalnosti«.

Ležernejše in subtilnejše podlage po svoje omogočijo še več manevrskega prostora za pevkino izlivanje srca z rabo zares mogočnih glasilk, ki pa ponekod, žal, ne pridejo zares do izraza, saj je njen izjemni glas pogosto zakopan pod debelo plastjo reverba, kar je produkcijski spodrsljaj, ki ga je nemogoče prezreti. Na Lani sicer (onkraj singla Saturn) ne boste našli megahitov, kot sta Snooze in Kill Bill s plošče SOS, katerih nalezljivo spevni refreni nam v glavi glasno odmevajo še danes, a po svoje je v tem tudi njen čar, saj deluje kot pomirjujoča, skorajda hipnotična zvočna kulisa, ki od poslušalca ne zahteva veliko in nanj deluje kot masaža lasišča.