Komentar / Metastaze neenakosti
Ideje o absolutni omejitvi bogatosti
Elon Musk, združen s Trumpom, je na poti, da postane prvi bilijonar. Ta čas je težak okoli 400 milijard, bogatašev z več kot 100 milijardami je še 14. Vseh milijarderjev je skoraj 3000, skupaj sedijo na 13 bilijonih dolarjev. Njihovo bogastvo se samodejno povečuje, vpliv krepi – v nekakšnem demokratičnem fevdalizmu živimo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Elon Musk, združen s Trumpom, je na poti, da postane prvi bilijonar. Ta čas je težak okoli 400 milijard, bogatašev z več kot 100 milijardami je še 14. Vseh milijarderjev je skoraj 3000, skupaj sedijo na 13 bilijonih dolarjev. Njihovo bogastvo se samodejno povečuje, vpliv krepi – v nekakšnem demokratičnem fevdalizmu živimo.
Ekstremna bogatost na eni in revščina na drugi strani sta bolna izraza naraščajoče neenakosti. To sta dva svetova, dve vrsti ljudi. Če bi vse milijarderje dvoodstotno obdavčili, bi (ta nesrečni bi) lahko odpravili revščino. Velika neenakost ima dokazano negativne učinke. Večina zaradi nje živi slabše in krajši čas; v Angliji, na primer, bogati živijo devet let dlje od povprečja. Pri tem povsod plačujejo podpovprečno nizke davke, davčno breme je tako prevaljeno na srednji sloj, ta izgublja varnost, skupaj z revščino to spodbuja rast skrajne desnice, to še bolj načenja demokracijo, pa tudi okolje, saj (skrajna) desnica zanika podnebno krizo. Bogati so zanjo krivi neprimerno bolj kot navadni ljudje, hkrati pa imajo vedno večji vpliv na politiko in ta zato še manj misli na interese večine.
Skratka, neenakost je politični, ekonomski, socialni in moralni problem, ki dobesedno razžira družbe. Nastane z neenakomerno delitvijo skupnega bogastva. Po Oxfamovih podatkih je premoženje milijarderjev v zadnjih letih raslo tako hitro, da bi ostalo enako le, če bi ga obdavčili z letno 13-odstotno stopnjo. Dohodki večine pa ostajajo bolj ali manj enaki, kar pomeni, da nikakor ne drži teza, da bogatenje bogatih koristi vsem.
Skupni kolač se torej veča, a nikakor v korist večine, nasprotno. Nauk se ponuja sam od sebe: neenakost zmanjšati, bogastvo omejiti.
To bi seveda morala narediti politika, formalni in v glavnem še dejanski družbeni krmar. A ostaja pasivna, ker se bolj kot z večino identificira z bogatimi (zakaj bi jim sicer stregla s smešno nizkimi davki), ker je okužena z neoliberalizmom, podkupovana itd. Zato neenakost zanjo ni zaželena volilna tema. Teže razumljivo je, zakaj je pošteno ne pograbijo resni mediji in civilna družba, čeprav bi to koristilo njim in celoti. Kakorkoli, politika bi lahko bogate privila razmeroma preprosto: z višjimi, strogo progresivnimi davki in z odpravo davčnih oaz. Toda davčno begunstvo bi lahko zatrlo le globalno sodelovanje. Davčne oaze so, kot pravi Guardianov George Monbiot, velik demokratični deficit: kapital deluje globalno, moč volivcev pa se ustavi na nacionalnih mejah in tako lahko plutokrati (velja tudi za naše milijonarje) bogastvo, pridobljeno v svoji naciji, preselijo drugam, v davčne oaze.
Bogataši seveda upravičujejo svoje bogastvo in davčno nedotakljivost. Pri tem najpogosteje navajajo meritokratski argument: obogateli smo s svojim trudom in talenti. To je bolj pravljica: v Nemčiji, na primer, je kvečjemu tretjina največjih sto bogatašev obogatela s podjetništvom. Večina je bogastvo podedovala.
Veliko bolj prepričljivi so argumenti proti pretiranemu bogastvu. Prvič, visoka koncentracija bogastva, kot rečeno, večini ne koristi, družbe pa uničuje. Drugič, bogati bi kljub krepkemu obdavčenju še naprej živeli razkošno. Tretjič, vsako bogastvo je praviloma zgrajeno na dosežkih prejšnjih in sedanjih generacij – self made milijarderjev in milijonarjev tako rekoč ni. Četrtič, bogastvo je pogosto pridobljeno nezakonito, sumljivo, sporno (v to poglavje spada tudi večina naših tajkunov). Petič, bolj enaka, pravičnejša družba bi navsezadnje koristila tudi bogatim; bili bi manj ogroženi zaradi množičnega nasilja, ki bo morda izbruhnilo v družbah, mučenih od prepleta socialnih, ekonomskih in ekoloških kriz.
Te in druge argumente navaja Ingrid Robeyns, nizozemska ekonomistka in družboslovka, utemeljiteljica tako imenovanega limitarizma – ideje, ki pravi, da bi bilo treba pretirano bogastvo omejiti ne samo z davki, ampak tudi absolutno. Po njeni raziskavi so nizozemski anketiranci štiričlanski družini zgornjo mejo postavili pri štirih milijonih evrov. Robeynsova jo je za države, razvite približno tako kot Nizozemska, zaokrožila na 10 milijonov evrov. Hkrati predlaga, da bi mladostniki s polnoletnostjo dobili nekakšno državljansko startnino. Tako bi vsi imeli približno enake začetne možnosti.
Robeynsova ni osamljena, podobno misli znameniti ekonomist Thomas Piketty in še marsikdo. Zgornja meja bogatosti je stvar razprave, absolutna omejitev bogastva pa se zdi v tem svetu norih in razdiralnih razlik nujna, saj sistem, deklarativno demokratičen in pravičen, postopoma žre samega sebe. Razumno omejena neenakost bi družbe počlovečila, še vedno pa bi delovala stimulativno in bi bila daleč od uravnilovke. Ideja minimalnega dohodka se je prebijala počasi, a na koncu zaživela – zakaj ne bi bilo tako tudi z idejo o maksimalnem dohodku/bogastvu? Še zlasti, ker bi bila to win-win situacija za vse, za bogate in nebogate. Ko bo vprašanje neenakosti (v to poglavje spada tudi naš nepremičninski davek) poglavitna predvolilna tema, bo pol poti do cilja za nami.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.