Paznica

za +

Zadnja bitka.

V danski Paznici, ki jo je posnel Gustav Möller, avtor sijajnega telefonskega trilerja 112, gibanje #MeToo in moško gibanje trčita v ječi. Eva (Sidse Babett Knudsen) je zelo priljubljena paznica v moški kaznilnici – vedno prijazna in vljudna, diskretna in nevsiljiva. Po malem je utopistka, prepričana, da je nasilne, brutalne, toksične moške mogoče rehabilitirati. Z meditacijo. Ali matematiko. In glej – tudi jetniki so prijazni in vljudni do nje.

Potem pa pride nova skupina jetnikov, med katerimi je tudi Mikkel (Sebastian Bull), tetovirani, nabildani, toksični, mačistični, »manosferski«, andrewtatovski mladenič, ki se ga spomni od prej. In verjetno ni ženske, ki se ne bi spomnila takšnega moškega. Njegov pogled je zloraba. Njegov obraz je prezir. Vedno se zdi, da je tik pred izbruhom. V raj, k Evi, je prišel pravi, originalni Adam – ošaben, jezen, užaljen, frustriran, agresiven, disruptiven, dominanten moški, tako rekoč incel, neprostovoljni celibatnež, sovražen do žensk in družbe, ki ga je ponižala. »Pravi« moški verjamejo, da imajo ženske večjo moč kot oni – in da imajo tudi več pravic. No, Mikkel, »pravi« moški, ima končno pred sabo žensko z večjo močjo in več pravicami. Eva, ki je sicer na drugem oddelku, sklene, da se bo »prebila« do njega in ga – magari v slogu pedantnega, sistematičnega angela maščevanja – disciplinirala, ukrotila in udomačila, toda Mikkel ne bi bil utelešenje neopatriarhalnih fantazij in manipulacij, če ne bi hotel disciplinirati, ukrotiti in udomačiti nje. Drug drugega obsedeta, toda pobegniti ne moreta – ječa je njun metaoder, skop, asketski in očiščen vse artificielnosti in vseh distrakcij, golo, intenzivno, ekstremno, neizbežno prizorišče zadnje bitke spolov. (kino)

FVedX36h1Kw