Nr. 24

za +

Pot do sprave.

Kdor je videl sodobne norveške vojne filme, kot so recimo Max Manus, Dvanajsti človek, Hamsun, Pobeg iz Katterata, Quisling, Največji zločin in Konvoj, se zaveda, da so Norvežani kralji sodobnega vojnega filma. Nr. 24 – Številka 24 – pa je najboljši norveški slovenski vojni film. Zrel, trezen, bistven, nujen. Ničesar ne skriva, ko prikazuje vojne operacije Gunnarja Sønstebyja (Sjur Vatne Brean), največjega in najudarnejšega norveškega gverilca, likvidatorja in saboterja med II. svetovno vojno, danes nacionalnega junaka. Gledamo ga, kako v Rjukanu razstreljuje nemške komplekse, kako hladnokrvno – v maniri eksekutorja – pobija okupatorske oficirje in vojake in kako neusmiljeno – ja, v maniri zunajsodnega eksekutorja – pobija kolaborante, kvislinge, domače izdajalce. Včasih njegovim eksekucijam sledijo nemške represalije – streljanje talcev.

Film – napet, realističen, briljantno stiliziran – se ne opravičuje: Sønstebyja prikazuje kot junaka. Toda iz te vojne, iz te okupirane Norveške, vsake toliko skočimo v prihodnost, v sodobno Norveško, kjer Sønsteby (Erik Hivju), zdaj že precej v letih, gostuje na rjukanski gimnaziji in dijakom – tako kot so to nekoč pri nas po šolah počeli partizani – pripoveduje o boju proti nacizmu. Vmes vstane neko dekle (Flo Fagerli) in ga vpraša – slišim, da niste pobijali le nacistov, ampak tudi naše, Norvežane. Ja, tudi naše, mirno odvrne Sønsteby. Toda pobijali ste jih kar tako, drugega za drugim. Ja, pravi Sønsteby. Ni bilo tu nobene milosti, vpraša dekle. Ne. Je bilo to, kar so storili, res neodpustljivo? Ja, bilo je neodpustljivo. A niste slišali za Gandhija – ste kdaj pomislili na nenasilno akcijo, začudeno vpraša dekle. Sønsteby – nekoč znan kot Št. 24 – odvrne: proti nacizmu se ne moreš boriti z nenasiljem! Sønsteby med vojno ni iskal srednje poti – in tudi film je ne išče, ampak stori tisto, česar slovenski partizani niso bili nikoli sposobni narediti: mirno in brez pomislekov in brez sramu in brezpogojno reči, da so domobrance pobijali zato, ker so v času nacistične okupacije počeli neodpustljive stvari, in da na nacizem in kolaboracijo ni bilo mogoče odgovoriti z gandhijevskim nenasiljem.

Film Nr. 24 je kategoričen: sprava je mogoča, toda breme ni na Sønstebyju, temveč na drugi strani. Ali bolje rečeno: sprava je mogoča le, če druga – kvislinška – stran prevzame svoje breme in neha trditi, da je nedolžna, da je hotela le dobro in da je med vojno domovino branila pred partizani. (Netflix)