Nina Kremžar: Opazovalnica

KUD Sodobnost International, Ljubljana, 2024, 158 str., 24,90 €

+ + +

Utišane zgodbe

Zbirka kratkih zgodb Opazovalnica, prvenec Nine Kremžar (1993), je spisana pridušeno, torej v pretežno upočasnjenem tempu, in distancirano, čeprav je kakšna zgodba tudi dramatična, z živahnimi dialogi, brez pripovednih veznih in pojasnjevalnih, deskriptivnih delov. To samo potrjuje raznovrstnost te pisave, v vseh pogledih, motivno in glede pozicije izjavljanja.

Glasovi so iz najrazličnejših smeri in različno naperjeni: enkrat je to vdova, ki je z rajnkim urejala hišo v najemu in zdaj obnavlja njegove, torej po prisvojitvi skupne obrede, lov z barke, negovanje sadnega drevja in rastlinja vobče, pač tisto, kar počnejo vdove v obmorskih krajih. Drugič gre za vživljanje v notranji ustroj lovca na preži, ki ima raje kot pogone obračun ena na ena, za te mu bije srce in v imenu tega pada in počepa divjad.

Verjetno najizrazitejša je zgodba Jutranja kava, ki je svojevrstno inovativno »samocenzurirana«. Tisto, kar si protagonistka misli in bi/je zapisala, je prečrtano, kar ostane, je sprejemljivejša, družinsko nasilje prikrivajoča vsebina; namesto da zakolne, zamrmra, preskoči dele s fizičnim nasiljem ob jutranjem srečanju, slutimo njegovo nesamozavest in bolestno ljubosumnost, ki pa morda ni čisto brez podlage. S sčrtanimi deli zgodbe ji uspe predstaviti prikrivanje v komunikaciji, gre za grafični poskus najti alternativo toku zavesti kot izpostavljeni modernistični pripovedni tehniki, ki je v času od odkritja notranjega monologa doživela že vrsto ponovitev in variacij – in se temu primerno izpela. Grafična intervencija in postopki vizualne poezije, ki je bila sicer na novo odkrita v času neoavantgard, tudi pri nas precej v rabi, je značilna še za nekatera druga besedila iz zbirke Opazovalnica, predvsem kadar takšno oddaljevanje od običajnega zapisa podpira razsipanje, entropijo.

Pretežni del zbirke govori o družini in o odnosih med njenimi člani; enkrat generacija vnukov ne razume, da so fotografije konzervirani spomini, ti pa edini preostali stik z življenjem oziroma njegovim približkom, drugič sledimo zagatnim in obtožb in očitkov polnim odnosom med očetom in hčerjo ali smo navzoči pri srečnem družinskem srečanju, na katerem gre vse narobe, ker opravljivost vodi v nestrpnost z drugimi sredstvi. Seveda v tako široko zastavljen register sodi tudi bridka smrt oziroma zgodbe o izgubi; z eno se zbirka začne, proti koncu se odnos do smrti zgosti. Zdaj sledimo zgodbi ljubezni od pionirskih in temu primerno vznesenih začetkov, potem spremljamo ugašanje ljubezni in postopno prevladovanje enega partnerja nad drugim, kar reši bog v stroju oziroma prometna nesreča, ali pa je izguba onstran, čeprav globoko zažrta navznoter. Nina Kremžar se med temi različnimi pripovednimi prostori pretika dovolj suvereno in vsakokrat išče temi primerno pripovedno tehniko, kar je obetavno za nadaljevanje.