Enej Silvij Piccolomini Pij II.: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju 

+ + + +

Papež Pij II. (1405–1464) je bil tesno povezan s slovenskimi deželami: bil je škof v Trstu, potrdil je ustanovitev ljubljanske nadškofije (1462), popisoval slovenske dežele, pot na vrh v Vatikanu pa si je začel tlakovati kot humanist in izvrstni diplomat, ki je posredoval med cesarji in papeži.

Toda obenem je tudi avtor lahkožive komedije Hriziada. Ko je pred 50 leti ljubljanski kino Sloga polnil dvorano s predvajanjem erotičnih filmov o obscenostih za samostanskimi zidovi, si živa duša ni predstavljala, da je to tematiko že pred 500 leti popisal avtor, ki je pozneje postal papež. A ne kot moralist, ki bi se zgražal nad lahkoživimi menihi, temveč kot verzirani poznavalec bordelov, ki mu ni tuja niti strategija, kako igriva meniha na novo prižgeta vnemo svojih kurtizan, ki sta ju zaradi drugih klientov začeli zapostavljati. Francoski psihoterapevti so v zadnjem mileniju vpeljali pojem perverznih narcisov/narcis in začeli iskati poti, kako naj se nesrečni zaljubljenci izmotajo iz toksičnih razmerij, bodoči papež pa je to počel že v spisu Zdravilo za ljubezen, v Hanibalovem pismu pa je popisal umetnost pisanja ljubezenskih epistol.

Ateisti bi mu očitali dvoličnost cerkvenega velikaša, kar je zgrešeno, saj je prve ponudbe prestopa med visoke svečenike zavračal, ker ni hotel privoliti v spolno vzdržnost. Šele v zrelih letih, potem ko je resignirano zapisal, da ima že več mrtvih kot živih znancev, je sklenil, da se zadnja leta v celibatu posveti izključno verskim rečem.

Papež, ki je poleg religioznih spisov poznal življenje na cesarskih dvorih in v bordelih, ki je poprej kot humanist prijatelju v pismu razkril poti, kako osvojiti žensko dušo in telo, a le ob pogoju, da ne zanemari ljubezni do študija književnosti.